Brez dvoma je oče nenadomestljivo pomemben družinski vzgojitelj. Njegova vloga se od spočetja, rojstva in ključne navezanosti otroka na mater pa do otrokovega odraščanja in sklepanja odločitev spreminja in krepi, vselej pa trdno izžareva gotovost varnosti, miru in prostora ter časa za rast. Svojo odločitev živi v ljubezni.
Resnično: biti oče je mogoče le v ljubezni, kar pa pogosto ni enostavno. Vsaj ne tako kot zgolj postati oče. Biti oče je že davno pred spočetjem sprejeta odločitev za ljubezen. Fant sklene zavezo z dekletom, da bosta zaljubljenost – tisto kar naj bi bila – v skupni hoji postopoma spreminjala v ideal stvarnosti in se v medsebojni obljubi drug drugemu darovala v tem, kar sta.
Oče vzgaja, vzgoja pa je temeljna navzočnost in zvestoba.
Kot biti mož stoji na jasni odločitvi, ki je ne opredeljujejo trenutna razpoloženja, tudi biti oče bistveno presega zaljubljeno doživetje ob rojstvu, dobro počutje ob pestovanju previtega in nahranjenega dojenčka, tedensko kolesarjenje z malčkom, udeležbo na šolarjevi razredni proslavi in toleriranje pubertetnikovih muh. Oče vzgaja, vzgoja pa je temeljna navzočnost in zvestoba. V njej se odseva Božja navzočnost skozi zakonski odnos pa tudi skozi širšo izkušnjo iz primarne družine, delovnega mesta in interesov. Vsakdanje obveznosti ji sicer dajejo ton, a je v temelju ne zamajejo.
Oče torej vzgaja tako, da ljubi.
Ljubezen očeta zaradi zrele odločitve postane darovanjska, gre povsod in do konca in svoj vzor črpa iz izkustva Božje brezpogojne ljubezni.
Oče ljubi tako, da je zvest obljubi iskanja resnice v odnosih z ženo in otroki. Presega zaljubljenost, ki je sicer lahko iskrena, a omejena zgolj na idealno podobo ljubljene osebe in idealna razmerja v družini. Ljubezen očeta zaradi zrele odločitve postane darovanjska, gre povsod in do konca in svoj vzor črpa iz izkustva Božje brezpogojne ljubezni.
Oče se odloči za vzgojo v ljubezni iz poklicanosti. Poklicanost, kot v nekem intervjuju pravi p. Marko Ivan Rupnik, je pot tja, kjer sem potreben. Poklicanost ni pot samouresničitve ali pot doseganja nekega cilja. Tako tudi vzgoja ni uresničitev cilja, temveč vse bolj postaja razodevanje Boga. Kdor namreč ljubi, ni navezan na cilj, ampak preprosto razodeva Boga, ki je Ljubezen sama.
Zagotovo tudi materina vzgoja ne odstopa od omenjenega vzorca. Toda, ko govorimo o vzgoji v ljubezni, velja še toliko bolj poudariti vlogo očeta predvsem v dopustitvi, da je mož zaznan in opažen tudi v svoji šibkosti, krhkosti. Ljubezen, ki se daruje in tako tudi trpi, ga ohranja v odnosu z Bogom in mu v očeh otrok ne odvzema vrednosti očeta. Še več, jasno pokaže, kje je v veri nespremenljivo zasidran.
Sv. Jožef, vzor v Bogu zasidranih očetov
O svetem Jožefu, vzoru v Bogu zasidranih očetov, ne vemo skoraj nič. A dovolj je njegova pristna izkušnja srečanja z Bogom v sanjah. Dogodek jasno razkriva, da Jožef pravzaprav ne sanja svojega življenja, še manj sanjari. Nasprotno, sanje so trenutek idealnega v Jožefovi stiski. So sad njegove odprtosti za presežno, odprtosti za uresničenje načrta, kakršen naj bi se zgodil. In Jožefovo svetništvo nastopi, ko dejavno vstopi v odnos, kjer “naj bi” spremeni v “tako se zgodi.”
Nebeški Oče naj po zgledu svetega Jožefa, v njegovem iskanju in uglašenosti na Božji načrt, v srca in razum vseh očetov tega sveta vsadi odprtost, moč in trdnost za preizkušnje v vzgoji otrok, ki so jim zaupani v varstvo.
The post Oče: zaljubljenec ali ljubeči? appeared first on Iskreni.
