»Tolažnik nesrečnih« (Solacium miserorum). V sreči ima človek obilo prijateljev, v nesreči je pa večinoma sam. Ima pa tolažnike in pomočnike v nebesih: med prvimi je sveti Jožef. Sveti Jožef, »tolažnik nesrečnih«, s svojim zgledom in pomočjo, ki jo rad izprosi od Boga. On, najpravičnejši, najčistejši, najpokornejši je prenašal najhujše udarce usode. Nesrečnim kaže, kako morajo po njegovem zgledu prenašati udarce, da ne bodo čutili njihove teže, ampak jih pogumno sprejeli in si z njimi pletli venec večne slave. Sveti Jožef, najzvestejši, jim kaže, kako morejo ostati zvesti Bogu, nositi svoj križ in vztrajati v času življenjskih tegob in preizkušenj. Papež sv. Pavel VI. uči: »Sv. Jožef je vzor ponižnih, ki jih krščanstvo usmerja k velikim ciljem. Sv. Jožef je dokaz, da niso potrebne 'imenitne reči', da bi dobro in verodostojno hodili za Kristusom; nujne so le splošne, človeške, preproste, a prave in verodostojne kreposti« (Nagovor, 19. marca 1969).
Sveti Jožef tolažnik nesrečnih! Ker je sam okusil bridkosti in težave, se je v njegovem srcu vnelo sočutno usmiljenje do nesrečnih. Sv. Gregor Nacijanški naroča, naj človek posnema dobroto in ljubezen Boga. Zato svetuje: »Če si zdrav in bogat, lajšaj stisko bolnika in ubožca! Če nisi padel, pomagaj tistemu, ki je padel in živi v bridkosti! Če si dobre volje, pomagaj obupanemu; če si blagoslovljen z dobrinami, se usmili tistega, ki ječi v nesreči!«
»Upanje bolnikov« (Spes aegrotantium). Na svetu skoraj ni dragocenejše stvari, kakor je ljubo zdravje. Naj ima človek vse dobrine sveta, če nima zdravja, mu vse to nič ne koristi. Zato pravi star pregovor: »Zdravo telo je najboljše blago.« Človek v bolezni poskusi vse, da bi ozdravel. Katekizem občuteno spregovori o bolezni v človeškem življenju: »Bolezen in trpljenje sta vedno bila med najtežjimi problemi, ki jih postavlja človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Vsaka bolezen more napraviti, da zaslutimo smrt. – Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar ni bistveno, in se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu« (KKC 1500s).
Starozavezni človek živi bolezen pred Božjim obličjem. Pred Bogom izliva svojo tožbo nad svojo boleznijo in njega, Gospodarja nad življenjem in smrtjo, ponižno prosi za ozdravljenje. Izrael izkusi, da je bolezen skrivnostno povezana z grehom in zlom in da zvestoba Bogu v
