V nedeljo, 16. januarja, je bil sicer tudi god sv. Berarda in njegovih tovarišev – mučencev, ki so kot prvi člani reda manjših bratov dali življenje za Jezusa in sicer v Marakešu v Maroku. Tam jih je dal usmrtiti sultan.
Po generalnem kapitlju v Asissiju leta 1219 je sv. Frančišek Asiški poslal brate Berarda, Petra in Otona, ki so bili duhovniki, ter Akursija in Adjuta, ki sta bila laika, oznanjevat evangelij muslimanskim Mavrom na zahod Evrope. Najprej so pridigali v Italiji, nato v Španiji in nazadnje v Maroku, od koder so bili najprej pregnani, a so se nato vrnili. 16. januarja 1220 so bili bičani do kosti, na rane so jim dajali vroče olje in kis, nazadnje so jim glave prepolovili z meči. Njihove posmrtne ostanke so morali bratje odkupiti in se sedaj nahajajo v mestu Coimbrau, njihov god pa je 16. januarja.
Papež Sikst IV. jih je za svetnike razglasil leta 1481. Pred dvema letoma je minilo 800 let njihovega mučeništva. Zgled maroških mučencev je močno vplival na mladega portugalskega duhovnika Fernanda, ki je vstopil v Red manjših bratov in si privzel ime Anton. Vendar ni postal mučenec, pač pa mogočen pridigar, ki ga poznamo kot sv. Antona Padovanskega.
O junaški poti omenjenih Frančiškovih sopotnikov lahko največ izvemo iz spisa iz kronike generalnih ministrov reda manjših bratov, ki ga najdemo v brevirju na spletni strani hozana.si.
Blaženi Frančišek je po Gospodovi volji poslal šest najboljših bratov v maroško kraljestvo, da bi nevernim stanovitno oznanjali katoliško vero. Ko so bili v aragonskem kraljestvu, je brat Vital težko zbolel. Videl je, da se njegova bolezen vleče, in ni hotel s svojo telesno slabostjo ovirati božjega dela. Ukazal je torej drugim petim, naj gredo v Maroko in izpolnijo božjo in očeta Frančiška zapoved. Sveti bratje so ubogali, pustili tam bolnega brata Vitala in prispeli v Coimbro. Od tod so preoblečeni v navadno obleko prišli v Seviljo, tedaj saracensko mesto. Nekega dne so v svoji gorečnosti prišli brez vsakega vodiča v njihovo glavno mošejo ali molilnico. Ko so hoteli vstopiti, so jih Saraceni razjarjeni napadli z vpitjem, udarci in palicami ter jih nikakor niso pustili iti v mošejo. Tedaj so šli k vratom kraljeve palače in rekli, da so poslanci, namenjeni h kralju, poslani od Kralja kraljev, Gospoda Jezusa Kristusa. Ko so kralju obširno razložili katoliško vero, da bi ga spreobrnili in pripravili, da bi sprejel krst, je kralj zbesnel in jih ukazal obglaviti; kljub temu se je pozneje posvetoval s starešinami in jih poslal v Maroko, kakor so sami želeli. Prišli so v glavno mesto in takoj začeli oznanjati vero Saracenom, ki so bili na trgu. To je kralj zvedel in jih ukazal zapreti v ječo, kjer so bili brez jedi in pijače dvajset dni, krepčala jih je samo božja tolažba. Tedaj jih je poglavar ukazal privesti predse. Ko je pa videl, da neomajno izpovedujejo katoliško vero, se je silno razjezil in jih ukazal z različnimi mučili mučiti, jih ločiti po hišah tako, da je bil vsak sam, in jih močno bičati. Nato so hudobni hlapci zvezali svetim roke in noge, jim zavezali vrvi na vrat, jih vlačili po tleh sem in tja ter tako hudo pretepali, da jim je skoraj izstopilo drobovje. Nad njihovimi ranami so razbili posode, polne vrelega olja in kisa. Drobce posod so posuli na njihova trda ležišča, vrgli nanje svete in jih valjali po njih. Tako so trpeli vso noč in približno trideset Saracenov jih je stražilo ter kruto pretepalo. Maroški kralj jih je, besen od jeze, ukazal privesti pred sebe. Krvi pijani mučitelji so svetim zvezali roke in jih slečene in bose z nenehnimi udarci pripeljali h kralju. Ko jih je kralj zagledal in spoznal, da so v veri popolnoma trdni, je dal privesti nekaj žensk, druge ljudi odstranil ter rekel bratom: »Spreobrnite se k naši veri in dal vam bom te ženske za žene in veliko denarja ter boste uživali čast v mojem kraljestvu.« Blaženi mučenci so pa odvrnili: »Žensk in tvojega denarja nočemo, ampak vse preziramo zaradi Kristusa.« Tedaj je kralja popadla jeza, zgrabil je za meč, svete ločil drug od drugega in drugemu za drugim po sredi čela razklal glavo. Na njihovih tilnikih je skrhal tri meče in jih tako z divjo krutostjo pobil z lastno roko. (vir: brevir / Hozana.si)
Ne glede na junaški zgled prvih mučencev iz Frančiškove skupnosti pa je pomenljivo, da o njih najdemo zelo malo podatkov na slovenskih spletnih straneh. Morda je razlog tudi v tem, da je v času velikega poudarka na medreligijskem dialogu med kristjani in muslimani manj primerno poudarjati mučence, ki so padli kot žrtve islama.
C. R.
The post Pozabljeni prvi mučenci iz vrst Frančiškovih manjših bratov? appeared first on Blagovest.
