Naše izbire odločajo o tem, kakšna bo naša večnost…
Deklica Marija, doma iz Nazareta, se je nekoč znašla pred veliko izbiro - ali postane Božja Mati ali pa to zavrne. Izbrala je Božje materinstvo in zato je bila njena duša vesela. Ob priliki obiska sorodnice Elizabete je Marija zapela svojo prisrčno hvalnico Bogu. Hotela je ostati skromna, zato jo je Bog povišal. Marijino vnebovzetje pomeni tudi poveličanje njene skromnosti, ki jo je Bog ovenčal s svojim veličastjem v nebesih (prim. Lk 1,39-56).
Živimo v dobi mnogih izbir. Nenehno smo pred izzivi, ki zahtevajo od nas izbire. Ponudbe so tako močne, da se jim naši možgani težko upirajo. Težava nastane potem, ko pa nismo več sposobni izbir, ker jih je enostavno preveč. Na istem televizorju se doma hkrati ne da gledati šest programov, zato mora imeti vsak član družine svoj televizor. Vsak ima pravico gledati svoj kanal. Podobno je z računalniki, avtomobili, mobiteli…; in če vsega tega nimamo, se nam začne sesuvati svet.
To je postalo del naše kulture, ki se je močno zažrla v naše možganske procesorje. Naši možgani so postali obsedeni od izbir. Mislimo, da imamo pravico do izbire vsega, karkoli nam pride na pamet.
Tako smo zašli v dobo, ko si vsak lahko izbira ali bo nekaj časa moški in nekaj časa ženska ali bo nekaj časa oče in nekaj časa mati ali bo belec ali bo črnec… Narava se sicer temu upira in ne dovoljuje takšnih sprememb, vendar pa nam politiki in univerze take in podobne reči že lep čas vsiljujejo kot možnost izbire, ki pa povsem nasprotujejo Božjemu pogledu na človeka kot moškega in žensko.
Zmaj iz knjige Razodetja ogroža ženo, ki je bila pred porodom. Hoče uničiti mater in požreti njenega otroka. To je grozno in nagnusno (prim. Raz 12, 4). Otroke žrejo tisti, ki so blazni. In zmaj, ki je hudobni duh, je blazen duh. Do ljudi je poln sovraštva. Njegovo sovraštvo je nalezljivo kot kuga.
Naša doba nas nagiba k sovraštvu do lastnega telesa, čeprav mnoge ženske na protestih za pravico do splava vpijejo: » S svojim telesom počnem, kar hočem.« Nihče od nas, ki smo sedaj tukaj, ne bi nikdar zagledal luč sveta, če bi naše matere imele tak odnos do svojega telesa.
Nismo si izbrali svojega telesa. Bilo nam je dano, pa če nam je prav ali ne. Telo napravi vidno to, kar je nevidno. Naše telo pomeni vidno podobo naše duše. Na telesu se vidi naša podobnost Bogu. Kristjani verujemo, da duša živi, tudi potem ko telo umre. Vendar tudi telo ni namenjeno dokončnemu propadu.
Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom izpoveduje: »…Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni…«(1 Kor 15, 20-22). Pavlova izpoved vere v večno življenje zaradi Kristusove moči nad smrtjo daje smisel tudi našemu verovanju. Vendar pa se moramo bati naše lastne brezbrižnosti, ko nam je velikokrat malo mar ali bo naša večnost blagodejna ali pa zavržena.
Nedavno sem svojo rodno sestro vprašal: »Kakšna bi bila Marija v razcefranih kavbojkah ali v oprijetih pajkicah ter v izzivalni majčki, ki se dere na vaški veselici s pivom v rokah; petletni Jezus pa jo pri tem začudeno gleda?« Sestra mi je nemudoma odgovorila: »To sploh ne bi mogla biti Marija. Nič nimam proti ženskam, ki se tako oblačijo. Lahko so verne, hodijo v cerkev in so dobrega srca; vendar takšna ženska ne more biti Marija.«
Marija je bila v Nazaretu preprosta, brez človeške časti in slave. Ima pa čudovito lepoto in svetost, v kateri je pod svojim srcem v moči Svetega Duha Jezusu stkala meso in kri. Kadar se začnemo jeziti, da ima naše telo same pomanjkljivosti in nepopolnosti, se spomnimo, da tudi Jezus ima telo, ki ga ni zapustil niti v večnosti. Jezus se je rodil kot moški. Ni se rodil naključno. Takšna je bila volja njegovega Očeta, ki je v nebesih.
Jezus se je obnašal kot moški. Dobro je vedel, kaj pomeni, če si lačen, če si utrujen, žejen, če krvaviš in če ti pribijajo roke in noge na križ. Toda v tem telesu je umrl na križu in vstal od mrtvih. Svojega telesa ni predčasno zapustil in ga zamenjal z drugim telesom.
Najbolj se je čutil ponižanega, ko so mu na križu odvzeli obleko, ki jo je v enem kosu stkala njegova mati in so ga tako prepustili zasmehovanju prostaške drhali. Marija je stkala to obleko Jezusu, da bi ga odela v dostojanstvo in ga obvarovala pred mrazom in vročino.
Ko včasih gledam stare fotografije, se sprašujem, kje so tisti časi, ko so moški v kravatah hodili na nogometne tekme, ženske pa v lepih oblekah in salonarjih na kavo? Temu se danes smejemo, vendar pa je takšno oblačenje in obnašanje bilo močno povezano z izkazovanjem spoštovanja do drugih.
Kako se je oblačila Marija? Ni težko ugotoviti. Njena obleka ni pretirano pritegovala pozornosti drugih. Ko je šla v tempelj molit, gotovo na sebi ni imela pidžame in kuhinjskih copat. Ko je bila doma ob ognjišču, gotovo ni imela na sebi obleke, v kateri je šla k sorodnici Elizabeti.
Marija je bila vedno čista, urejena in dostojna. Gotovo se ni lišpala, ker to ni bilo v skladu z njeno ponižnostjo in skromnostjo. Bila je preprosta, neizumetničena, fina in elegantna. In takšna je tudi sedaj v nebesih.
Marijino vnebovzetje pomeni poveličanje njenih najbolj naravnih in normalnih lastnosti, ki so jo krasile kot ženo in mater.
Mati Marija, pomagaj nam delati take izbire, da bomo nekoč vredni tvoje poveličane družbe v nebesih.Amen.
Msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof
