V četrtek, 26.10.2023 je potekalo 1. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024, katerega tema so Preroki.
Biblične pripovedi o poklicu
Razlogi za zapise o preroškem klicu
Prerok je živel svoje življenje v popolni odvisnosti od Gospoda. On jih je poklical in jim dal to poslanstvo v Izraelu. Preroki so živeli iz prepričanja, da jih Gospod vodi in vzpodbuja, da so glas vpijočega v puščavi. Zapisi o njihovem klicu v preroško službo potekajo iz sorazmerno kratkega obdobja izraelskega kraljestva, kar govori za to, da take pripovedi niso nekaj najbolj običajnega v izraelski zgodovini. Ljudje starega Bližnjega Vzhoda na splošno niso zapisovali stvari brez tehtnega razloga, za to so imeli zelo določen namen. To govori za izjemnost zapisov o poklicu, oziroma da je moral zanje obstajati močan razlog. Tega lahko odkrijemo iz celote njihovega poslanstva, ki jim je bilo naloženo in jih je postavilo v popolno osamljenost pred Bogom. V teh opisih se razodevajo ljudje, ki so bili poklicani, da zapustijo ustaljene oblike religije, ki so jih ostali ljudje še imeli za veljavne – to pa je strahovit korak za človeka starega Vzhoda. Zaradi te nove in nepredvidene situacije so se soočili s potrebo, da se potrdijo – opravičijo tako v svojih lastnih očeh kakor v očeh drugih. Ti opisi nam dajejo vpogled v izkustvo, ki je človeka napravilo za preroka. Različni so z ozirom na duhovne in duševne darove posameznikov, ki so se različno odzvali na klic, vsebujejo pa tudi skupne črte.
Klici v preroško službo so opisani v Am 7–9; Iz 6; Jer 1; Ezk 1–3; Iz 40,3-8; Zah 1,7–6,8; Sam 3,1sl.; 1 Kr 19,19-21; 2 Mz 3–4 itd.
Preroki 8. in 7. stoletja so sprejeli svoj klic po Božjem neposrednem in zelo osebnem nagovoru in to je ustvarilo zanje popolnoma nov položaj. Služba, v katero so bili poslani, jih je oddaljila od njihovega prejšnjega načina življenja. Preroški klic je tako rekoč pomenil globok, nasilen vdor v človekovo zunanje in notranje življenje. Nekdo je mogel biti po naravi ljubitelj miru, pa mu je bilo naloženo, da grozi in opominja, čeprav mu je pri tem, kot pri Jeremiju, zamiralo srce. Tudi njihov prejšnji družbeni položaj je mogel biti povsem drugačen – Amos je bil na primer živinorejec in je gojil smokve (Am 7,14sl.). Preroški poklic je bil več kot samo nov poklic, to je bil popolnoma nov način življenja, pomenil je prenehanje običajnega družbenega življenja ter vseh družbenih in ekonomskih zavarovanj in varnosti, ki jih to daje. Človeka je postavil v pogoje, kjer ni imel ničesar, na kar bi se naslonil, kjer je odvisen samo od Gospoda in od te gotovosti: »… spričo tvoje roke sem sedel samoten« (Jer 15,17). Preroki so čutili, da jih je v to primorala močnejša volja, kot je njihova. Jeremija pravi: »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati« (Jer 20,7). Sila, ki je gnala preroke, da so oznanjali spreobrnjenje in si pri ljudeh nakopavali sovraštvo, je bila tako močna, da bi čutili večji nemir in notranjo stisko, če Božjega čutenja in naročila ne bi oznanili ljudem.
Klic v preroštvo je bil povezan s pomembnim dejstvom – z vizijo, videnjem. Gospod si lasti ne samo prerokova usta, ampak tudi njegove oči za služenje v novem poslanstvu. Prerok z videnjem dobi vpogled, Bog mu razsvetli oči, da vidi prihodnje dogodke, ki niso bili samo duhovne narave, ampak konkretne resničnosti v svetu, v času in prostoru. Ta videnja in slišanja so prišla preroku od zunaj, nenadoma in brez vnaprejšnjega premišljanja. Najprej slišijo svoje ime (1 Sam 3,4sl.). Pravijo, da je roka Gospodova prišla nadnje (1 Kr 18,46; Ezk 8,1), se pravi, da so doživeli takó duševno kot telesno dotik Božjega, in to boleč (Hab 3,16). Malo je besedil, ki bi se po veličini mogla primerjati z Izaijevim opisom videnja in poslanstva (Iz 6). Bil je pritegnjen v videnje nebeškega zbora okrog Gospoda. Besede zboru »Koga naj pošljem?« (v. 8) doživi kot strelo in takoj ponudi sebe. Toda pred težavami službe jih je moral ponovno obnavljati, ko ga je Gospod »svaril, da ne bi hodil po poti tega ljudstva« (8,11).
Sodobna psihologija ni zmožna tega psihološko definirati. Izraz »ekstaza« je za to preveč splošen in netočen: v tem primeru bi morala prerokova zavest izginiti. In ko nima več svoje volje, postane prizorišče, na katerem se odigravajo procesi, ki so tuji njegovi lastni osebnosti. To pa je napačna predstava – oseba s svojo odgovornostjo in močjo, da odloča, ima v preroštvu središčno mesto. Lahko rečemo, da je prav dogodek sprejema razodetja trenutek, ko se prerok odkrije sebi kot posameznik. Prav neposredno srečanje z Bogom in njegovimi nameni v zgodovini more človeško zavest dvigniti do intenzivnosti, ki je na običajen način ne bi nikdar dosegla.
Preroki niso nikoli izkusili, da so postali enaki z Bogom. Pač pa so v stanju, ko so imeli videnja in so se slišali nagovorjene, bili na nenavaden način oddeljeni od sebe in od svojih osebnih nagnjenj in čutenj ter so bili pritegnjeni v čustvovanje Boga samega. Ni jim bilo posredovano le znanje o Božjih poteh in načrtih v zgodovini, ampak tudi čutenje Božjega srca, njegova ljubezen, žalost, jeza, odpor in celo dvom, ali naj bi storil to in to in kako bi to storil (Oz 6,4; 11,8; Iz 6,8). Nekaj od Gospodovega lastnega čustvovanja preide v prerokovo dušo in jo napolni do eksplozivnosti. Najvišjo stopnjo te sprejetosti v Gospodova čustva sta doživela Jeremija in Ezekiel, toda tudi večina prerokov do neke stopnje. Bilo jim je dovoljeno vedeti za Gospodove načrte in biti deležni njegovih čustev.
Preroka je razodetje dvignilo iz množice. Dalo mu je vedeti, da mu je Bog blizu. Toda zaradi trpljenja v preroški službi je meja med poslušnostjo in neposlušnostjo od Boga naloženemu poslanstvu vse življenje krhka in v nevarnosti – najbolj vidno pri preroku Jeremiju, o čemer pričajo njegove izpovedi. Kljub vsemu trpljenju živi dalje najtesnejši stik z Gospodom, ga sprašuje, mu izpoveduje zaupanje, mu toži. Sila, ki je bila nad njim, je bila močnejša kot pri katerem koli drugem preroku. A kljub njej je ohranil svobodo.
Božje prilaščanje preroka postane bolj in bolj vseobsegajoče, dokler ne prevzame njegovega celotnega bitja vase, tako da zbriše razliko med poklicem in zasebnim življenjem. Sila te združitve močno zaznamuje preroka in ga napravi za to, kar je. Prav zato, ker izroči Bogu svojo svobodo in sprejme klic, je zmožen uživati povsem novo vrsto svobode. Vpeljan je v vse tesnejši odnos z Bogom in uveden v Božje namene in dano mu je, da vstopi v edinstveni način odnosa z ljudmi.
[1] Povzeto po Gerhard von Rad, Old Testament Theology 2, prev. D. M. G. Stalker, SCM Press, London 1982, 4. izd., 50-69.
1. Preroško razumevanje razodetja
Vstopna točka v preroško razumevanje razodetja je neomajno prepričanje prerokov, da sporočilo, katerega mediji so bili, ni bilo produkt njih samih. Preroki so trdili, da ne »prerokujejo iz svoje glave« (prim. Ezk 13,2); da njihove prerokbe niso izmišljene, temveč navdihnjene. Da je Bog tisti, ki jih pošilja k ljudem (prim. Iz 48,16).
Naša naloge je, da odgovorimo na dvoje vprašanj:
- Prvo sprašuje po dejanju: kakšne vrste dejanj opisuje Sveto pismo pri preroškem razodetju?
- Drugo po avtentičnosti: ali je pripoved resnična; se je opisano resnično zgodilo?
Najprej bomo poskušali odgovoriti na prvo vprašanje. Nujno je namreč, da najprej spregovorimo o tem, kaj je preroško navdihnjenje, preden poskušamo dokazati, da se je nek dogodek v nekem času resnično zgodil.
Resničnost odgovora je v prvi vrsti odvisna od tega, v kolikšni meri se uspemo približati izvirnemu, avtorjevemu namenu. Zato se najprej sprašujemo po namenu preroka; kaj je imel z določeno besedno zvezo v mislih prerok? Natančneje; kaj je prerok imel v mislih z besedami »Gospod je govoril«? Pri podajanju odgovora moramo upoštevati naslednje zakonitosti:
(1) besede imajo več pomenov, (2) prerokovo jezikovno izražanje je nepopolno, (3) jezik preroka je veličasten in skrivnosten, (4) jezik razodetja ni opisen, (5) izjave preroka morajo biti razumljene kot odzivne.
1.1. Besede imajo več pomenov
Najbolj gotov način, da razodetje razumemo napačno, je, da ga razumemo dobesedno; da si na primer predstavljamo Boga, ki je preroku govoril po nekakšnem daljnovodu. Kljub temu, da je primer nadvse banalen, večina od nas, pozabljajoč, da je dobesedno umevanje izvirni greh razmišljanja o Bogu, podlega prav na tem nivoju. Napaka dobesednega razumevanja je v napačni predpostavki, da imajo stvari in besede le en sam pomen. Dejstvo je, da imajo stvari in besede različne pomene glede na različne situacije; zlato za trgovca pomeni bogastvo, za draguljarja okras, za inženirja nerjavečo kovino z veliko gostoto, za govornika retorični izraz. Ruah, hebrejska beseda za duha, označuje tudi dih, veter. Kdor razmišlja samo o dihanju, spregleda globlji pomen termina. Boga imenujemo »oče«, vendar kdor ta naziv razume dobesedno, popači podobo Boga. Hebrejski jezik, ki na splošno ne premore veliko besednega zaklada, za govor o Bogu uporablja relativno malo besed. Večina je vzeta iz splošnega področja človeških izkušenj in obogatenih z novim, dodatnim pomenom. Posledično to pomeni, da dobesedno razumevanje terminov zgreši unikatno konotacijo določenega termina.
V znanstvenem jeziku mora biti pomen besede jasen, nedvoumen in enak za vse ljudi. Že v poeziji je praviloma boljša beseda tista, ki premore pluralnost pomenov in jo je moč razumeti na več nivojih. Kar je krepost znanstvenega izražanja, je polomija pesniškega. Je torej pravilno, da vztrajamo pri trditvi, da moramo svetopisemske besede preroka razumeti v dobesednem pomenu? Zdi se, da je bila namera svetega pisca, da ne bi bil razumljen samo na enem nivoju, temveč na mnogih in na mnogo načinov. Če ta trditev drži, našega razumevanja ne smemo omejiti na en sam pomen.
1.2. Prerokova jezikovna »nezadostnost«
Če razmišljamo o vsebini, ki so jo preroki hoteli izraziti, ugotovimo, da je to, kar iz prerokovih ust prihaja do nas v obliki vzvišenih govorniških recitalov, v resnici izraz dvojega: (1) izraz nezadostnosti besed; med besednim opisom dejanja in dejanjem samim ne moremo narediti enačaja. Bodisi zaradi nezadostnosti izrazne moči in dosega besed, (2) bodisi zaradi prerokove izrazne nezadostnosti (nesposobnosti).
Besede zato ne smejo biti razumljene dobesedno, saj bi takšno razumevanje, upoštevajoč besedno omejenost ter prerokovo nepopolno izražanje, bilo samo delno, zelo plitvo razumevanje. Dobesedni pomen besede je nič več kot pomenski minimum. Besedna zveza »Bog je govoril« mora biti zato razumljena simbolično; kar je dobesedno resnično za nas, je metafora v primerjavi s tem, kar je metafizično resnično za Boga. A vendar besedna zveza ni (samo) simbol. Simbol ne more ustvariti sveta iz nič. Niti ne more priklicati v bivanje Svetega pisma. Besede Boga zato niso manj, temveč več kot dobesedno resnične.
1.3. Jezik preroka je veličasten in skrivnosten
Sodobni raziskovalec Svetega pisma je pred skušnjavo, da bi svetopisemsko besedilo interpretiral z vedenjem, ki je lastno znanstvenemu dojemanju sveta. Vendar, da bi uvideli (dopustili) resnični pomen Svetega pisma, moramo ohraniti v mislih, da je bila piščeva predstava o ustroju sveta veliko preprostejša. Biblično človek svojo pozornost primarno posveča »čudenju«, zato je njegov jezik razodetja veličasten in skrivnosten.
Za ponazoritev si oglejmo besedno zvezo »Božja beseda«. S čim bi lahko primerjali besedo Boga? Bi jo lahko primerjali z artikulirano govorico človeškega bitja? Odgovor je pritrdilen – v kolikor predpostavljamo, da je človek Božjo besedo zmožen dojeti. V tem primeru mora biti Božja beseda v obliki človeške govorice prilagojena človeku. Vendar, Božja beseda je v bivanje priklicala svet, kako jo je mogoče primerjali s katerimkoli pojavom v redu narave? Ali to ne kaže na dejstvo, da je Beseda hkrati bistveno drugačna od človeške govorice? Bog je rekel in »zgodilo se je tako« (prim. 1 Mz 1,9).
Z GOSPODOVO besedo so bila narejena nebesa,
z dihom njegovih ust vsa njihova vojska.
Zakaj dejal je in je nastalo,
ukazal je in je stalo (Ps 33,6.9).
Končno, kakšna je bila beseda Boga »v ušesih« preroka? Kombinacija zvokov, ki se sestavljajo v besede, stavke in povedi?
Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori GOSPOD. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo? (Jer 23,29)
Izjemnost Božje besede, kakor jo dojema biblični človek, se kaže v njeni skrivnostnosti in vsemogočnosti. Vsemogočnosti, ker je počelo stvarjenja, skrivnostnosti, ker je glas, ki govori človeškemu ušesu.
1.4. Razlike med opisnimi in kazalnimi vrstami besed
Človeški um je skladišče najrazličnejših idej. Nekatere je mogoče definirati in izraziti, medtem ko se druge definicijam upirajo in so neizrazne. Ista logika velja za besede. Obstaja namreč dvoje vrst besed; opisne in kazalne.
Opisne besede so tiste, ki opisujejo točno določeno razmerje med pojmom in njegovim poimenovanjem. Vzorčni primeri so konkretni samostalniki (stol, miza) ali znanstveni, strokovni izrazi.
Na drugi strani pa kazalne besede ne opredeljujejo točnega razmerja med pojmom in njegovim poimenovanjem. Namesto podajanja natančnega opisa, kazalne besede zgolj nakazujejo nekaj, kar intuitivno čutimo, vendar tega ne moremo v celoti dojeti, razumeti in izraziti. Vsebina besed »Bog, čas, lepota, večnost« ne more biti natančno definirana in reproducirana v naših mislih. Te besede vsebujejo bogastvo pomenov. Njihova funkcija ni v priklicu definicije, podobe v naše misli, temveč v soočenju, srečanju z realnostjo, ki jo označujejo. Funkcija opisnih besed je, da vzbudijo oz. prikličejo idejo, ki jo v naši zavesti že predhodno poznamo (npr. stol). Kazalne besede imajo drugačno funkcijo. To, kar prikličejo, niso spomini (oz. reprodukcije spominov) ampak reakcije na nepredstavljive ideje, na pomene, ki niso dokončno dojeti.
Veliko število besed lahko uvrstimo v obe opisani skupini; za mornarja imata besedi »veter« in »zarja« točno določena pomena; veter označuje z določeno smerjo in hitrostjo gibajočo se maso zraka; zarja določen trenutek dneva. Medtem ko že pri pesniškem izražanju » … veter, ki pihlja pred zarjo … « (»the wind that sighs before the dawn«, Lewis Morris) ne moremo več govoriti o npr. natančnem trenutku dneva, ki ga je pesnik imel v mislih, ali se vprašati po smeri in hitrosti vetra. Kljub temu je jasno, da je imel pesnik v mislih isti veter in isto zarjo kakor mornar. Gre za drugačen vidik istega fenomena. Če ponazorimo še z bibličnim primerom: duh Božji (veter) je vel nad vodami (prim. 1 Mz 1,2). Jasno je, da nihče ne bo spraševal po smeri in hitrosti vetra. Spet obstajajo bralci, ki bi ob branju odlomka o Jakobovih sanjah vprašali po številu stopnic …
1.5. Odzivna razlaga
Nazaj k pesniškemu stihu. Če ga razumemo v prenesenem pomenu, tj. da ga razumemo kot da se ne nanaša na veter, temveč ne nekaj drugega, pomeni, da pesnikove izkušnje in namena nismo pogodili. Če na drugi strani stih razumemo dobesedno, npr. kot meteorolog, pomen zreduciramo na raven, ki je pesniku prav tako tuja. Zato te besede ne smejo biti razumljene niti preneseno niti dobesedno, temveč odzivno.
Če besedo razumemo dobesedno, pomeni, da reproduciramo idejo, ki jo beseda označuje, in s katero je povezana v naših mislih. To pomeni, da lahko dobesedno razumemo samo opisne besede. Če opisne besede razumemo v prenesenem pomenu, predpostavljamo, da avtor govori dvojni jezik: govori nekaj, misli pa nekaj drugega. Iz tega sledi, da v prenesenem pomenu lahko razumemo samo metaforično izražanje. Kazalne besede pa morajo biti razumljene odzivno. Zato, da jih razumemo, se moramo nanje »odzvati«. Te besede niso reprodukcije podob, niso metaforična resničnost, ampak namigi, ki služijo kot vodilo, ki nakazuje smer našega razmišljanja.
In prav to velja, ko omenjamo »besede Boga«. Ta besedna zveza »ni doma« v naših mislih. Edini način, da bi razumeli njen pomen, je, da se nanjo odzovemo. Naš um moramo prilagoditi za neopisno in nedojemljivo. Beseda je namig; resnično breme razumevanja leži na umu in duši bralca.
2. Skrivnost razodetja
2.1. Razodetje in izkušnja razodetja
Če razodetje predstavlja trenutek, ko je Bogu uspelo doseči človeka, kako naj ga opredelimo? Preroki so trdili, da so videli, da so slišali. Vendar te vrste videnja in slišanja ne morejo biti predmet psihološke ali fiziološke analize. Analiza poetove sposobnosti dojemanja »pihljanja vetra« nima namreč nikakršnega pomena za našo lastno razumevanje stiha. Je svetopisemski prerok trdil, da se je z Bogom srečal na način, kot je vsak dan srečeval svoje sodobnike? Na način kot je Aristotel srečal Aleksandra Velikega?
Če je razodetje bilo zgolj psihofizično dejstvo, potem ne predstavlja veliko več kot človeško izkušnjo, dogodek v življenju človeka. Vendar kakor je kamniti kip več kot kamen iz katerega je izklesan, tako je razodetje več kakor človeška izkušnja. Vendar je človeška izkušnja samo del celote tega, kar se je resnično dogajalo pri razodetju, zato posledično dogodka razodetja ne smemo (popolnoma) enačiti s človeško izkušnjo razodetja.
2.2. Skrivnost razodetja
Narava razodetja je nekaj, kar besede ne morejo črkovati, kar človeški jezik nikoli ne bo zmožen opisati. Za govor o razodetju velja; bolj kot so besede opisne, manj ustrezen je opis. Besede, s katerimi je prerok želel izraziti svoje izkušnje niso bile fotografije, ampak ilustracije, niso bili opisi, ampak pesmi. Psihološka rekonstrukcija prerokovega dela je, potemtakem, nič več kot poskus, da bi na podlagi pesmi poskušali narisati fotografsko podobo obraza. Beseda »razodetje« je eksklamacija; ni opisni, temveč kazalni termin. Bolj kot na odslikavo nekega dogodka kaže na njegov pomen. Zato poglavja v Svetem pismu, ki popisujejo Sinajski dogodek, ne smemo brati kot sistematično teologijo. Njihov namen je slavljenje skrivnosti in seznanjanje z dogodkom razodetja in ne razlaganje le-tega. Vsak opis dogodka razodetja v empiričnih kategorijah bi ustvaril karikaturo. Zato je to, kar celotno Sveto pismo trdi, dejstvo, da se razodetje je zgodilo. O tem kako se je zgodilo, poroča v besedah, ki so izzivajoče, sugestivne in spominjajoče.
To lahko uprizorimo, če primerjamo svetopisemski citat »Bog je rekel: ‘Bodi svetloba!’ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,3) s fiktivnim »Gospod Smith je rekel: ‘Prižgimo luči!’«. Slednji posreduje točno določeno situacijo, medtem ko prvi vzbuja notranji odziv na nedoločen pomen. Drugi opisuje fiziološko in psihološko dejanje, prvi pa opisuje skrivnost. S tem želi vzbuditi čut za čudenje; obstajajo namreč duhovna dejstva, ki jih ni mogoče reducirati na raven besednega izražanja, saj so izven dosega vsakršne upodobitve ali ubeseditve. Ni bilo namreč bistveno to, ali se je Božja volja posredovala preko medija zvoka, glasu; bistveno je bilo to, da se nam je dala prepoznati. Zvok ali podoba je za transcendentni poja
