V teh težkih časih, ko živimo v t. i. hiperinformacijski dobi, je zgolj s človeškimi močmi težko razbrati, katere informacije so prave in katere ne. Posebej takrat, ko pade zaupanje v strokovne in druge avtoritete.
“Razločevanje je umetnost razpoznavanja, v katero smer vodijo želje srca, ne da bi se pustili zapeljati tistemu, kar vodi tja, kamor nikoli ne bi hoteli prispeti. Razločevati pomeni videti različnost med čim, ločevati, zato da bi lahko izbrali. Pomeni pretehtati, pretresti, razlikovati,” je zapisal italijanski jezuit p. Silvano Fausti (Priložnost ali skušnjava?, Lj. Dravlje 2000, str. 22). Kot še dodaja, je razločevanje značilna naloga razuma in pomeni videti različnost v podobnosti, podobnost v različnosti, drugačnost v enakosti, enakost v drugačnosti. Ne pomeni deliti, temveč razumeti vsako stvar po tem, kar je v odnosu do druge, po tem, kar je. Pomeni združevati in na novo urediti različnost v ubranost, še dodaja avtor.
Razločevanje je torej po eni strani napor človeške narave (razuma), po drugi strani pa delovanje milosti po Svetem Duhu. Milost namreč predpostavlja naravo. Za razločevanje se moramo torej odločati. Sv. Ignacij Lojolski nam je v svojem monumentalnem delu “Duhovne vaje” zapustil zgled in pomoč, kako razločevati.
Zakaj razločevati? Že v vsakdanjem življenju imamo opravka z razločevanjem. Pri hrani skušamo doumeti, kaj je za nas res zdravo. Ni vse, kar je na okus prijetno, tudi zdravo. Lahko pusti škodljive posledice. Tako je tudi pri našem odločanju. Lahko se prepustimo nagonskemu odločanju, lahko pa premišljevanju o tem, kaj je res prav. Pogosto smo v moralnih dilemah, ko ne moremo že takoj z naravnimi sposobnostmi doumeti, če reakcije prihajajo od Boga ali od hudega. Namen razločevanja je pritrjevati temu, kar za nas želi Bog, čeprav na prvi pogled odločitev ni videti modra in je v očeh sveta norost. “Molitev skupaj z razločevanjem pomaga razbrati posamezne trenutke v življenju in jih usmeriti k Bogu. Upanje je svetilnik z dolgim dometom, ki razsvetljuje poslednjo poglobitev posameznih življenj in celote v eshatološkem smislu, to je konec časov,” pravi papež Frančišek.
Letos obeležujemo 500-letnico spreobrnjenja sv. Ignacija Lojolskega, ki se ujema z letom sv. Jožefa. Pomenljivo je, da se prav sedaj soočamo s takšnimi znamenji časa, ki nas silijo v to, da dar razločevanja uporabljamo več in da smo pozorni na svoja občutja in na dejanja drugih, ne da bi jih obsojali. Če si za cilj vzamemo razpoznavanje Božje volje za nas tako na splošno kot v konkretni situaciji, smo na dobro poti. Seveda pa je predpogoj za to naša molitvena disciplina: Božjo voljo težko razpoznavamo, če si ne vzamemo časa za molitev. Prav tako je potreben tudi pouk o temeljnih resnicah naše vere. Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve namreč o zmožnosti človeškega razuma za spoznanje skrivnosti Boga pravi takole: “Človek ima pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo razuma mnogo težav. Vrhu tega ne more sam stopiti v notranjost božje skrivnosti. Zato ga je Bog hotel razsvetliti s svojim razodetjem ne samo glede resnic, ki presegajo človeško razumevanje, ampak tudi glede religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso dostopne razumu, da jih morejo spoznati vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote.” (člen 4)
Takšna dilema, ki bi lahko v nas povzročala veliko nelagodja, je npr. cepljenje proti covid19. Zdi se, da je s stališča učiteljstva Cerkve to nesporno, saj so to podprli tako papež Frančišek kot tudi naši škofje. Cepil se je tudi zaslužni papež Benedikt XVI. Res pa je, da nekateri duhovniku kljub temu nasprotujejo cepljenju in skušajo vernike odvrniti od tega. S tem se ustvarja prostor razdora, ko ne vemo, kaj je prav. Ker moč avtoritete tu ni zadostna in ker se pojavljajo tudi glasovi tistih, ki sebe razglašajo kot “resnično poslušne Bogu” (sodobni katoliški gnosticizem), je uporaba daru razločevanja nujna. Dar razločevanja je dar, ki ga Bog želi dati vsakomur in ga vsakdo lahko uporablja, seveda v drži ponižnosti do sebe in drugih. Res je sicer, da je ta dar pri nekom lahko bolj poudarjen in lahko v občestvu animira člane v razločevanju duhov (v smislu 1Kor 12,10). “Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu.” (Rim 14, 5)
Ker en sam človek težko pride do dokončne resnice, je razločevanje ne zgolj stvar posameznika, ampak stvar občestva, kajti Bog je sklenil odrešiti človeka po skupnosti (tako nas uči tudi drugi vatikanski koncil). Primerno je, da se o teh stvareh pogovarjamo z duhovnim spremljevalcem, da se pogovarjamo znotraj občestva (tudi v družini, pa v župniji, molitveni skupini…). Seveda tu velja temeljno načelo, da v dialog z brati in sestrami v procesu razločevanja vstopamo v ljubezni in resnici: “Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.” (Flp 2,3)
Tu seveda lahko na enem mestu zberemo vse ugovore proti cepljenju: genski inženiring, čipiranje, masovni pomor, tkiva nerojenih otrok v cepivih, plan globalnih elit, cepljenje kot prejem “žiga zveri”, itd. Velikokrat smo lahko zasledili tudi obtožbo, da so tisti, ki spoštujejo ukrepe in se cepili, “korona verniki”, ki so Jezusa v resnici izdali. To je huda obtožba in jo velja presoditi z darom razločevanja: je prišla iz človeškega nagiba ali pa je to preroštvo, izrečeno v moči Svetega Duha? Kakšne občutke nam prebuja ta obtožba? Če smo med tistimi, ki smo se cepili, se bomo verjetno počutili neprijetno. Vendar pa, ali je to res greh ali pa je povzročitelj nelagodja v nas sovražnik, tj. satan?
Ker sami po sebi ne moremo vedeti odgovora, je potreben proces razločevanja s tem, da ponižno prosimo Boga za odgovor in za usmerjanje pri iskanju resnice. Morda se nam bo začelo dogajati, da bodo nekateri argumenti, ki so se v začetku zdeli prepričljivi, začeli odpadati sami po sebi, ker bomo v njih prepoznali kakšno polresnico. Naš namen je namreč, da v neki odločitvi, če je prava, dosežemo mir in gotovost, da ne gre za upor Bogu iz nevednosti. Zato bomo tudi v izražanju mnenj obzirni in ne bomo delovali kot sodniki, ne da bi se sami poučili, kaj je prav in kaj ne.
“Če pa se ti imenuješ Jud, če se brezskrbno opiraš na postavo, če se ponašaš z Bogom in poznaš njegovo voljo, če poučen o postavi znaš razločevati, kaj je boljše, če si prepričan, da si vodnik slepim, luč tistim, ki so v temi, vzgojitelj neumnih, učitelj nedoraslih, ker imaš v postavi utelešenje spoznanja in resnice, če torej poučuješ druge, kako to, da ne poučiš sam sebe?” (Rim 2, 17-21)
C. R.
The post Razločevanje, dar Svetega Duha, na katerega pogosto pozabljamo – a ga v teh časih še kako potrebujemo! appeared first on Blagovest.
