V sredo, 20.4.2022, je potekalo 7. srečanje Biblične šole. Ob 16:30 smo se na ZOOM povezali ob »svetopisemski kavici« in na skupno tablo zapisali uvodne besede:
Žrtvovanje otrok v Izraelu
- Svetopisemska besedila zavračajo bogove, ki so utemeljeni na svetem nasilju.
- V določenih svetopisemskih besedilih, posebno v zgodovinskih knjigah, najdemo ostanke svetega nasilja.
- Začetek naše vere izhaja iz odpovedi religijski praksi sakralne prostitucije, umorov kralja in predvsem žrtvovanja otrok.
- Gre za odpoved, do katere ni prišlo brez boja; besedila judovskih prerokov so skozi stoletja obsojali preživele ostanke teh praks z največjo strogostjo.
- MED KANAANCI, KARTAŽANI, FENIČANI, GRKI IN RIMLJANI SO BILE ČLOVEŠKE ŽRTVE OBIČAJNE.
- Pogosta praksa pred naselitvijo Hebrejcev v Palestini, nadaljevala pa se je vse do 5. stol. pr. Kr.
- V obdobjih velikih nevarnosti so starši žrtvovali svoje otroke kot največji in najbolj dragocen dar, ki bi lahko pomiril jezo bogov in zagotovil njihovo naklonjenost.
Svetopisemski pisatelji na prakso gledajo z grozo kot na najvišjo točko nacionalnega in religijskega odpada in glavni razlog nacionalne katastrofe.
Reci Izraelovim sinovom: Kdor koli izmed Izraelovih sinov ali izmed tujcev, ki prebivajo v Izraelu, dá kakega svojega potomca Molohu, naj bo usmrčen. Ljudstvo dežele naj ga kamenja. (3 Mz 20,2)
Darovali so svoje sinove in svoje hčere demonom. Prelivali so nedolžno kri, kri svojih sinov in hčera, ki so jih darovali kánaanskim malikom, da se je dežela s krvjo oskrunila. (Ps 106,37-38)
Poslušajte Gospodovo besedo, Judovi kralji in jeruzalemski prebivalci. Tako govori Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glejte, spravil bom táko nesrečo nad ta kraj, da bo vsakemu, ki bo slišal zanjo, brnelo po ušesih. 4 Kajti zapustili so me in mi odtujili ta kraj, ko so na njem zažigali kadilo drugim bogovom, ki jih niso poznali ne oni ne njihovi očetje ne Judovi kralji, ter napolnili ta kraj s krvjo nedolžnih; 5 sezidali so Báalove višine, da so sežigali svoje sinove v ognju kot žgalne daritve Báalu, čeprav tega nisem zapovedal ne govoril in mi še na misel ni prišlo. (Jer 19,3-5)
Vzela si sinove in hčere, ki si mi jih rodila, in si jih žrtvovala njim v hrano. Ti je bilo vlačuganje premalo, da si klala moje sinove in jim jih izročala v žgalno daritev? (Ezk 16,20-21)
2 Kr 17,17 trdi, da je bila prav ta praksa vzrok propada Severnega kraljestva: Svoje sinove in hčere so žrtvovali v ognju in se ukvarjali z vedeževanjem in s čaranjem. Vdajali so se temu, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh, in ga jezili. In GOSPOD se je silno razsrdil nad Izraelom; odpravil jih je izpred svojega obličja tako, da je preostal samo še Judov rod. (2 Kr 17,17-18).
- Praksa žrtvovanja otrok naj bi se v Izraelu pojavila razmeroma pozno in naj bi se vanj razširila iz Fenicije v dobi religijskega sinkretizma.
- Tuj kult je prišel v Izraelovo religijo v času Manaseja (7. stol. pr. Kr.).
- V tej dobi, ko so bili odnosi med Judom in Asirijo prijateljski, je bil verjetno močan tudi asirski religijski vpliv.
- Ahaz je svojega sina daroval v ognju (prim. 2 Kr 16,3-5) pred vojno, Manase podobno (prim. 2 Kr 21,1-6), ko se je soočil z asirsko nevarnostjo.
- Manáse je imel dvanajst let, ko je postal kralj, in petinpetdeset let je kraljeval v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Hefcí Bah. Delal je, kar je hudo v Gospodovih očeh, in posnemal gnusobe narodov, ki jih je Gospod pregnal izpred Izraelovih sinov. Spet je pozidal višine, ki jih je bil razdejal njegov oče Ezekíja, postavil oltarje Báalu, napravil ašero, kakor je storil Izraelov kralj Aháb, molil vso nebesno vojsko in ji služil. Sezidal je oltarje v Gospodovi hiši, ki je o njej Gospod rekel: »V Jeruzalemu bom postavil svoje ime.« Vsej nebesni vojski je sezidal oltarje v obeh dvorih Gospodove hiše. Svojega sina je žrtvoval v ognju, vedeževal je in vražaril, vpeljal zarotovalce duhov in razlagalce znamenj. Storil je veliko takega, kar je hudo v Gospodovih očeh, da bi ga jezil.
- Razširjena praksa, sicer ne bi bila deležna tolikšne kritike svetopisemskih pisateljev.
- Kritike prerokov in prepovedi postave dokazujejo, da je bilo v zadnji polovici Judovega kraljestva žrtvovanje otrok nekaj običajnega, ne le v časih nevarnosti, ampak kot del uveljavljenega kulta.
- Jeremija in Ezekiel poročata, da so se njuni sodobniki sklicevali na 2 Mz 13,12 (… določi za Gospoda, kar koli prvo odpre materino naročje!).
- Palestinski arheologi so pri izkopavanju kanaanskih mest v temeljih oz. pod temelji hiš pogosto naleteli na okostja otrok. Na splošno velja, da ta okostja zgolj kažejo na običaj pokopavanja otrok, umrlih v rani mladosti, v zemljo pod hišo oz. pod temelje hiše, toda nekateri primeri nakazujejo na žrtvovanje (kot primer, omenjen v 1 Kr 16,34).
- Nekatera zgodovinska besedila, se zdi, potrjujejo omenjeno tezo. Pravkar smo citirali 1 Kr 16,34, ki poroča, da je v Ahabovem času Hiel iz Betela znova pozidal Jeriho: »Za ceno prvorojenca Abiráma ji je položil temelje, za ceno svojega najmlajšega, Seguba, pa je postavil njena vrata.« (prim. Joz 6,26) Pomen besedila je vprašljiv in tudi če resnično gre za daritev otrok, to lahko razložimo, še posebej v Ahabovem času, s feničanskim verskim vplivom.
- Nekateri drugi avtorji so hoteli izrabiti pripoved o Abrahamovi daritvi (1 Mz 22,1-19). Bog res zahteva od Abrahama, naj mu v žgalno daritev daruje svojega prvorojenca, toda Bog zadrži njegovo roko, ki jo je že dvignil, da bi zaklal Izaka, otroka pa nadomesti oven. To je, pravijo, etiološka pripoved, ki razlaga in opravičuje nadomestitev človeške žrtve z živalsko. Toda smisel pripovedi, v očeh redaktorja Geneze in v kontekstu zgodovine očakov, se zdi, je čisto drugačen. Potem ko je Bog naročil Abrahamu, naj mu daruje svojega sina, ki je bil sad Božje obljube, je Abrahamu obenem naložil izredno preizkušnjo. Abrahamova preizkušnja je bila poplačana s slovesno obnovitvijo Božjih obljub. Ko so Izraelci poslušali to obljubo, so razumeli, da svoje življenje dolgujejo usmiljenemu Bogu, svoje blagostanje pa pokorščini svojega prednika. Zgodba ima tudi liturgični namen, toda ta je drugotnega pomena: v Izraelu Jahveju ne darujejo otrok tako, kot jih Kanaanci darujejo svojim bogovom. Možno je, da je v ozadju te zgodbe stara pripoved o ustanovitvi svetišča, v katerem so od začetka darovali živali, v nasprotju z drugimi svetišči, npr. kanaanskimi, v katerih so darovali človeške žrtve. Toda to le potrjuje sklep pripovedi: od vseh začetkov je Izraelova vera zavračala človeške daritve.
Abraham daruje Izaka (1 Mz 22)
To besedilo je odločilno za razumevanje odnosa z Bogom, odločilno za razumevanje vere. Je izredno težavno besedilo, težko ga je sprejeti: Bog zahteva daritev sina. In čeprav je sin rešen, je besedilo težko sprejeti. Zato razlagalci predlagajo različne razlage: Bog tega ni zahteval – Abraham se je motil; besedilo je uperjeno proti daritvam ljudi, kakršne so prakticirala druga ljudstva; besedilo govori o izraelski nadomestitvi človeških žrtev z živalskimi; besedilo je saga o izvoru in imenu svetišča. Vendar besedilo govori o Abrahamu kot modelu vere, o izkustvu odnosa z Bogom, o izkustvu vere kot nečesa, kar se zdi kontradiktorno, nemogoče in se ne more vključiti v naše sheme. Sprašujemo se, kaj nam to besedilo hoče povedati o našem odnosu z Bogom in o naši poti vernika/ce.
1 je pomenljiva: »Po teh dogodkih je Bog preizkušal Abrahama.« Ne v pomenu umetno skonstruirane preizkušnje, temveč dejstvo samo, da človek hodi z Bogom, ki je korenito drugačen od človeka, pripelje človeka v preizkušnjo, v krizo. Hoditi z Bogom v določenem trenutku postane človeku preizkušnja, ker Bog je Bog in človek je človek. Nujno je bilo, da se je Abraham našel v preizkušnji – zaradi dejstva samega, da je hodil z Bogom.
Pomemben je odnos med 12. in 22. poglavjem: sta si v nasprotju. V 12. poglavju Bog pokliče Abrahama, naj gre, kamor ne ve, v 22. poglavju ve, da mora v pokrajino Morijo. In ve, da mora iti tja uničit obljubo, zaradi katere je moral prej oditi v neznano. Kraj Morija se v Svetem pismu omenja samo še enkrat kot kraj v Jeruzalemu, kjer je Salomon sezidal tempelj (2 Krn 3,1). Torej kraj, kjer je Abraham daroval Izaka, je kraj, na katerem stoji tempelj. Tu je globoka povezava: tempeljski grič je kraj, kjer biva Bog, in more tukaj bivati, ker je Abraham tukaj potrdil, da je Bog Bog življenja in ne smrti. Morija torej pomeni obljubljeno deželo, še več – srce obljubljene dežele, Jeruzalem, in srce Jeruzalema – tempeljski grič. Abraham se torej pri prvem odhodu napoti v obljubljeno deželo kot tako, v drugem odhodu pa v srce obljubljene dežele. Pri prvem odhodu je odšel, da bi postal oče številnega naroda, pri drugem pa, da bi uničil sina, po katerem naj bi se začel ta veliki narod. V tem je težava: uničiti to, kar se je začelo.
2 Način, kako Bog izraža ukaz Abrahamu, je poseben: sina – edinca – ki ga ljubiš – Izaka. V neki judovski razlagi je ta ukaz predstavljen kot dialog med Bogom in Abrahamom, ki razume, za kaj gre, in vendar noče razumeti, hoče odložiti soočenje z ukazom. V tem dialogu naj bi Abraham na ukaz, naj daruje sina, Bogu odgovoril, da ima dva sina (Izmaela in Izaka). Bog mu reče, edinca, in Abraham odgovori, da sta oba edinca, vsak edinec svoje matere. Bog mu reče, tistega, ki ga ljubiš, in Abraham odgovori, da ljubi oba. Zdaj Bog imenuje Izaka. Abraham hoče odložiti do konca soočenje z dejstvom, ki je strašno.
Izraz »sin« se v besedilu ponovi 10x, kot izraz »Bog je rekel« v 1 Mz 1 in v desetih zapovedih ob sklenitvi zaveze (2 Mz 20). Pri stvarjenju pri desetih Božjih ukazih stvari ubogajo in tako nastanejo. Človek, ki uboga zapovedi zaveze, živi. Tudi Abraham je ubogal Božje besede o Izaku – torej je to znamenje o življenju. In vendar je ta beseda boleča. Izgubil naj bi sina obljube. Zaradi Božje besede je že odposlal Izmaela (21,9-21). In zdaj naj bi po Božjem ukazu žrtvoval njega, ki je bil sin obljube. Težava je v tem, da Bog obljubi in potem ukaže uničenje.
Pomenljivo je tudi ime Izak, ki se v tem poglavju pojavlja v zvezi z izrazi žrtvovanja. In vendar ime Izak (shq) izhaja iz besede smejati se. Ob napovedi Izakovega rojstva sta se Abraham in Sara smejala (1 Mz 17,16-17; 18,11-15). Tako poleg veselja nad njegovim rojstvom Izakovo ime spominja tudi na neverovanje Abrahama in Sare, na težavo vstopiti v dimenzijo vere. Izak je razlog za veselje, a tudi za bolečino, ker zaradi njega je moral Izmael oditi. Izak nosi v svojem imenu in v svoji zgodovini dvoumnost.
In ta sin radosti, ki je tudi sin močne vere, postavi na preizkušnjo vero očeta. Veselje, ki se skriva v Izakovem imenu, postane bolečina, in nevernost, ki je v smehu Abrahama in Sare, postane popolna poslušnost, popolna vera, ker bo ta sin »žrtvovan«. Bog želi, da se ta sin žrtvuje zanj. Smo pred tragično kontradikcijo Boga – tako se vsaj zdi na prvi pogled – Bog, ki je dal obljubo, zdaj hoče, naj bo ta obljuba uničena. Bog podari srečo, nato zahteva od Abrahama, naj odstrani razlog te sreče. Ne bo Bog vzel Abrahamu sina, ampak bo moral Abraham sam žrtvovati Izaka. Situacija je zelo težka.
Abraham je primoran doživeti novo, bolečo izkušnjo o Bogu. Na začetku je doživel Boga, ki je bil pripravljen odpustiti Sodomi in Gomori, samo da bi očuval pri življenju deset pravičnih (1Mz 18). Zato, da obvaruje nekaj pravičnih, ne obsodi množice krivičnih. Zdaj pa se Abraham znajde pred Bogom, ki hoče, da umre nekdo, ki je nedolžen. Pusti živeti krivičnim, hoče pa, da umre Izak, ki je nedolžen. Zdi se, da to nerazumljivo hoče izničiti Abrahamovo vero.
3 Govori o Abrahamovi poslušnosti – kako je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca ter Izaka. Nazadnje je nacepil drva in se odpravil proti kraju, o katerem mu je govoril Bog. Vrstni red Abrahamovih dejanj je nenavaden – drva nacepi nazadnje. To ni poznejši dodatek, temveč pripoved s tem pove, kaj se je dogajalo v Abrahamovi duši. Prva njegova dejanja bi lahko pomenila odpravljanje na kakršnokoli pot – ko pa nacepi drva, nam postane jasno, da se ne odpravlja na kakršnokoli pot, temveč je odločen ubogati Boga. Drva so omenjena tako pozno, ker nam hoče pisec sporočiti, da je Abraham do zadnjega odlašal, da se sooči s tem, kar bo storil. Vsa prejšnja dejanja so nevtralna, drva pa jasno povedo, da gre darovat sina.
Judovsko izročilo je spregovorilo tudi o trditvi, da je Abraham osedlal osla. Osedlati osla je delo hlapcev, v tem primeru Abraham to stori sam. Človeško izkustvo pove, da se v ljubezni, ki jo spremljata trpljenje in tesnoba, ne oziramo več na hierarhijo. Pravzaprav oče Abraham noče pustiti tega drugim, sam hoče narediti vse, kar ima opraviti s smrtjo njegovega sina. To je znamenje očetovske ljubezni, ki ne dopusti, da hlapci naredijo tisto, kar njegov sin potrebuje, ta sin, ki je njegov edini, tisti, ki ga ljubi.
S tema dvema opazkama – da sam osedla osla in da cepi drva nazadnje – lahko vidimo, kaj se dogaja v Abrahamovi duši in s tem se šele začenja prava pripoved.
4 Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. Tri dni pomeni čas, ki je potreben za pripravo na velike, odločilne dogodke v zgodovini odrešenja. Mojzes in Aron sta prosila faraona, da pusti ljudstvo tri dni hoda v puščavo opravit daritve Gospodu (2 Mz 5,3). Jona preživi tri dni v ribi in potem odide v Ninive, veliko mesto, tri dni hoda. Jezus je bil tri dni v grobu … Gre za izkustvo, ki pride na koncu. Tako Abraham po treh dneh poti pride do kraja.
5 Nenavaden stavek, ko Abraham pravi hlapcema: »Ostanita tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.« To je izraz vere. Bog usposobi Abrahama, da more upati onkraj vsakega upanja in verovati onkraj vsakega videza. V trenutku, ko je na videz vse končano, Abraham napoveduje, da se odpira prihodnost: »Potem se vrneva …«
6-8 Bralec vidi Abrahama in Izaka, ko gresta »oba skupaj« (hebrejsko »oba eden«). Ko sta sama, si postaneta svesta situacije, ki prihaja. V v. 6 se zopet omenjajo drva, toda na prvem mestu, ker zdaj je njihov namen jasen. Napetost se stopnjuje, ko se pojavita dva pomembna elementa, ogenj in nož.
Smo pred dovršitvijo tragedije. Ni si mogoče več delati iluzij. In potem je še Izakovo vprašanje: »Moj oče! … Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« In Abrahamov odgovor: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« V v. 7-8 se vztrajno ponavljata »oče« in »sin« – saj v tem je tragedija …
Vprašanje, ki ga postavi Izak, Abrahama utesni: vse je tukaj za daritev, manjka pa glavna stvar. Vprašanje poveča Abrahamovo stisko, pa tudi stisko bralca ter stisko Izaka, ki začenja slutiti, zato postavi to vprašanje, ki hoče tolažljiv odgovor. In Abraham ga potolaži: »Bog si bo preskrbel jagnje…«. Tukaj je končno imenovan pravi akter v tej strahotni situaciji – Bog. Tukaj se nam razkrije strašna skrivnost Boga, ki zahteva žrtev. Vendar se v Abrahamovih besedah ta strašna skrivnost razodene kot skrivnost, ki nosi v sebi upanje.
V Abrahamovem odgovoru se nahaja dvoumnost. »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin …«. »Moj sin« (hebrejsko beni) je sestavljen iz ben (sin) ter i (moj). Zaradi dodanega svojilnega zaimka ta beseda ne more sprejeti določnega člena (ha). Zato lahko beni pomeni »moj sin« (vokativ): »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin«. Lahko pa pomeni »mojega sina« (akuzativ): »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, mojega sina«. Dvoumnost je očitna in besedilo ostane zavestno dvoumno.
Pomemben pa je tudi glagol »Bog si bo preskrbel …« (hebrejsko r’h, »videl«). V odlomku se večkrat ponavlja. V v. 4 je Abraham »zagledal kraj«; v. 13 je »videl: glej, oven je bil zadaj«; v. 14 »tisti kraj imenoval ‘GOSPOD vidi’ … Na gori se GOSPOD prikaže.« Tukaj lahko vidimo prehod od Abrahamove tesnobe, ki vidi goro kot kraj smrti, v veselo videnje, ko zagleda ovna, ki nam pove, da je vse končano, da je Izak rešen, in da je preizkušnja prestana. Abraham odslej ne vidi gore kot kraja smrti, temveč kot kraj, na katerem Gospod vidi.
9-10 Tišina je vedno globlja. Izak ne odgovori na skrivnosten Abrahamov odgovor, tudi Abraham ne govori več. Vse je samo v strašnih kretnjah, dokler ni zopet beseda: »Abraham, Abraham!« Tukaj se scenarij obrne, a do takrat je vse tiho in prikazano v strašnih kretnjah. Ne govori se več in gibi so kot upočasnjeni, tudi ritem pripovedovanja je upočasnjen: Abraham pride in postavi oltar – kot v 1Mz 12,7, ko pride v obljubljeno deželo in tam postavi oltar – vendar tam zato, da proslavi obljubo, tukaj zato, da določi konec obljube. V kinematografski govorici se pozornost osredotoča proti Abrahamovi roki, ki nazadnje zapolni ves prostor. Abraham postavi oltar, naloži drva, zveže Izaka, ga položi na oltar, akter je samo Abrahamova roka: jo iztegne, vzame nož, da bi zaklal svojega sina. Upočasnitev pripovedi še enkrat potrjuje težo dogodka. Drama je tukaj na višku. Ni več besed, samo čakanje. Ne ve se še, ali bo prevladala smrt ali življenje.
11-12 Uganka se reši z novim glasom: »Abraham, Abraham!« (kot v. 1). Abraham se oglasi: »Tukaj sem.« (kot v. 1). Besede Gospodovega angela so glas rešitve za Izaka. Pomemben je motiv: Abraham se boji Boga. Pripoved se je začela s stavkom: »Po teh dogodkih je Bog skušal Abrahama…« In pripoved se konča s pojasnilom te preizkušnje: premagana je v strahu Božjem. Hoditi z Bogom je stalna preizkušnja za človeka. Prestati jo je mogoče samo s strahom Božjim, v prepoznanju presežnosti Boga in njegove skrivnosti.
»Strah Božji« v Svetem pismu izraža odnos zvestobe, spoštovanja, ljubezni, priznanja resnice drugega. Strah, ki ni bojazen, in zato ostaja v odnosu zvestobe, zaupanja in ljubezni. Ta odnos ni kot odnos človeka do človeka, ki ti je enak. Tukaj imam opravka z nekom, ki je popolnoma drugačen od nas, ki ga ne bom mogel nikoli popolnoma razumeti, ki ne bo človeku nikoli popolnoma dosegljiv, je skrivnost, ki bi nas lahko pokončala.
Sveto pismo vztrajno zatrjuje, da je Bog – Bog življenja. On je prinašalec toli
