Škof Jamnik: s češčenjem Srca Jezusovega izražamo Bogu svojo hvaležnost za Božjo ljubezen

Škof Jamnik: s češčenjem Srca Jezusovega izražamo Bogu svojo hvaležnost za Božjo ljubezen


Misijonska družba (lazaristi) je s slovesno mašo na praznik Srca Jezusovega v četrtek, 7. junija 2024, v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani začela z obhajanjem 100. obletnice škofovskega posvečenja Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca (novembra) in 400-letnice obstoja Misijonske družbe (aprila 2025).



Slovesno bogoslužje so pričeli z molitveno uro in petimi litanijami. Mašo je ob somaševanju upokojenega nadškofa dr. Antona Stresa in drugih duhovnikov daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Pridigal je pod naslovom Biti v Jezusovem srcu – biti z dejanji priče ljubezni.



Škof Jamnik je spomnil, da je papež Frančišek pred praznikom Srca Jezusovega 5. junija 2024 pri splošni avdienci omenil, da pripravlja nov dokument o pomenu češčenja Srca Jezusovega saj verjame, »da nam bo zelo koristilo premišljevanje o različnih vidikih Gospodove ljubezni, ki lahko osvetlijo pot cerkvene prenove; pa tudi, da povedo nekaj pomenljivega svetu, za katerega se zdi, da je izgubil svoje srce«. Kot povod za načrtovano pismo je navedel 350. obletnico videnj francoske redovnice Marjete Marije Alacoque (1647–1690), ki se ji je po izročilu 27. decembra 1673 prikazal Kristus in ji naročil, naj si prizadeva za češčenje njegovega Presvetega Srca. Redovnica je prosila kralja Ludvika XIV. naj celotno Francijo posveti Jezusovemu Srcu in v ta namen v Parizu zgradi cerkev. To prošnjo so izpolnili 200 let pozneje, ko so na Montmartru postavili znamenito baziliko Sacre-Coeur. Sv. Marjeta Marija Alacoque tako velja za ustanoviteljico pobožnosti do Srca Jezusovega, ki se je kmalu razširila širom po svetu.



Praznik Srca Jezusovega je na vso Cerkev razširil šele papež Pij IX. leta 1856. Eno glavnih svetopisemskih besedil, na katerem temelji češčenje Srca Jezusovega, je: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor v me veruje; tekle bodo, kakor pravi pismo, iz njegovega osrčja reke žive vode« (Jn 7,37-38). »Mi smo žejni Božje ljubezni, zato z zaupanjem in vero prihajamo k Jezusu in ga prosimo milosti, je dodal škof Jamnik. »S češčenjem Srca Jezusovega izražamo Bogu svojo hvaležnost za Božjo ljubezen, ki se nam je razodela z učlovečenjem Božjega Sina. Srce je simbol ljubezni. Simbol Božje ljubezni je Jezusovo srce. Njegovo srce je najbolj ljubilo Boga. To je Jezus pokazal tako, da je sprejel Božjo voljo in jo do potankosti izpolnil.« Sveti Janez Pavel II. to takole razlaga pomen češčenja Jezusovega Srca: »V Jezusu Bog ljubi po človeško, trpi po človeško in se veseli po človeško. In obratno, v Jezusu človeška ljubezen, človeško trpljenje in človeška slava dobijo Božjo moč.«



Mati Terezija je govorila o tem, da je že od otroštva posvečena Srcu Jezusovemu. Rekla je: »Učiti se moramo od presvetega Srca Jezusovega. Zato je tudi Jezus rekel, naj se učimo od njega, ne iz knjig.«



Pridigar je spomnil, da je manj znano dejstvo, da je na življenje in delovanje Matere Terezije močno vplival tudi slovenski škof Janez Gnidovec. V času svojega škofovskega delovanja v Skopju se je namreč srečal z dekletom Anjezë Gonxhe Bojaxhiu, ki se je takrat šele odločala za misijonski poklic. Škof Gnidovec jo je zelo podpiral pri njeni odločitvi, da odide v misijone. Preden je odšla v Indijo, je zanjo celo maševal. O srečanju s škofom je kasneje zapisala: »Škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, me blagoslovil in rekel: 'Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju.' Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.«



»Danes praznujemo praznik Božje ljubezni. Nismo mi tisti, ki smo ljubili Boga, ampak nas je On prvi ljubil. To resnico so preroki izražali s simbolom mandljevega drevesa, ki spomladi prvo cveti. In takšen je Bog, vedno je prvi. Prvi nas čaka, prvi nas ljubi, prvi nam pomaga,« je nadaljeval škof Jamnik.



»A Božje ljubezni ni lahko razumeti. Apostol Pavel v današnjem drugem berilu govori o nedoumljivem Kristusovem bogastvu (glej Ef 3,8-12.14-19), o skriti skrivnosti. Je ljubezen, ki je ni mogoče razumeti. Kristusova ljubezen, ki presega vsako znanje. Presega vse. Tako velika je Božja ljubezen. Nek pesnik je rekel, da je kakor morje brez obale in brez dna, kot morje brez meja. To je ljubezen, ki jo moramo razumeti, ljubezen, ki jo prejemamo.«



Gospod nam je skozi zgodovino zveličanja razodel svojo ljubezen, bil je velik pedagog. Poglejmo na besede preroka Ozeja, ki smo jih slišali v prvem berilu (glej. Oz 11,1.3-4.8-9). Bog svoje ljubezni ni razodel z močjo, ampak – kot pravi – učil sem jih hoditi, držal sem jih za roko, skrbel sem zanje. Za roko, blizu, kakor oče. Papež Frančišek se sprašuje, »kako Bog izraža ljubezen? Z velikimi stvarmi? Ne. Pomanjša se, pomanjša se s temi dejanji nežnosti, dobrote. Postane majhen. Približa se. In s to bližino, s to ponižnostjo, nam daje razumeti veličino ljubezni. Veliko se lahko razume preko majhnega.



Škof Anton Jamnik je še dejal, da je Bog poslal svojega Sina »v mesu«. Sin je ponižal samega sebe vse do smrti. To je skrivnost Božje ljubezni: največja veličina, izražena v popolni majhnosti.



»Na ta način lahko razumemo tudi krščansko pot: Ko nas Jezus želi naučiti, kakšna mora biti kristjanova drža, nam pove malo stvari. Pokaže nam tisto bistveno, po katerem bomo vsi mi sojeni (glej Mt 25). In kaj pravi? Ne pravi: »Mislim, da je Bog takšen. Razumel sem Božjo ljubezen«. Pravi: »Jaz sem v malem naredil Božjo ljubezen. Dal sem jesti lačnemu, dal sem piti žejnemu, obiskal sem bolnega, jetnika«. Dela usmiljenja so ravno pot ljubezni, ki nas jo Jezus ves čas uči s to veliko Božjo ljubeznijo. Niso potrebni pomembni govori o ljubezni, ampak moški in ženske, ki znajo opravljati te male stvari za Jezusa, za Očeta. Dela usmiljenja pomenijo nadaljevanje te ljubezni, ki se sklanja, prihaja k nam in mi jo nosimo naprej. Tu še kako veljajo besede Frančiška Saleškega, ki je zapisal: Cor ad cor loqiutur, Srce govori srcu, in nadaljuje, to kar srce ima, lahko podari drugemu.«



Celoten prispevek novinarja Iva Žajdele si lahko preberete na spletni strani Družine.