Tukaj se moramo za trenutek zamisliti in si ponazoriti, v kako globokem nasprotju je krščansko vrednotenje trpljenja do prej nanizanih poskusov obvladovanja problema [glej VMŠ 4 – 9]. Vsi ti poskusi so imeli za cilj, da bi ubežali trpljenju z drastičnim dokončanjem, z umetno tehniko in utrjevanjem nasproti bolečini (vse do sedenja na deski z žeblji, vse do stoičnega neupoštevanja bolečine ali sramote), s sociološkim načrtovanjem daljne prihodnosti. Metode so različne, a cilj je jasen: trpljenje mora proč.
Jezus pa smisla svojega trpljenja ne polaga v odpravo trpljenja, ampak sestopi v njegovo najnižje dno: »kelih« pije do dna, in sicer izrecno »za nas«. Ne zato, da nam ne bi bilo treba več trpeti, ampak da trpljenje brez svojega poslednjega smisla prejme v njem najvišji smisel: da pomaga spraviti svet.
Mnogi filozofi in pedagogi so sicer neko mero trpljenja imeli za koristno: »Pomehkužen človek ostane nevzgojen,« so vedeli že Grki. Toda tam, kjer se začne čezmernost, neznosnost, neodgovorno nalaganje, umolkne vsaka filozofija in pedagogika. Umolkne tudi Nietzsche s svojo hvalo krepilnega trpljenja: za svojo izgubo pameti ne bi imel nobene teorije več.
Obstaja samo eden, ki ima tukaj, onkraj vsake teorije, še besedo; v bistvu ne več govorjeno besedo, ampak v trpljenju uresničeno. Kajti Jezus Kristus je kot Očetov Sin dokončna Stvarnikova in Očetova Beseda svetu. Poslednje pri tem je, da je izročitev Sina in Besede v poslednjo zapuščenost tudi najgloblje razodetje Božje ljubezni do sveta.
Hans Urs von Balthasar
