Razpnimo jadra za Svetega Duha in razširimo prostor svojega šotora
Vsi v Cerkvi smo povabljeni, da bi se lahko vedno bolj prepoznavali kot občestvo, ki je skupaj na poti, da bi lahko vedno bolj uresničevali svoje življenjsko poslanstvo in poslanstvo Cerkve kot Kristusovega telesa. Povabljeni smo, da vsi skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki po vsakem izmed vas govori naši Cerkvi, našim občestvom in skupnostim. Vendar Svetega Duha ni mogoče preprosto zajeti v svoje že pripravljene mehove in prostore. Treba si je vzeti čas in se spet učiti opazovati in prisluškovati kot majhni otroci. Če ga želimo zaznati in zajeti, je potrebno razpenjati jadra v pravo smer, vztrajati tudi v brezveterju, ko se zdi, da Bog molči, da se nič ne premika, in vzdržati tudi, ko močno zapiha, ko piha od vsepovsod in včasih tudi kaj odpihne. Takrat je potrebno poprijeti za prave vrvi in privezati jadra na prave količke in sidra. Za takšno delo pa potrebujemo drug drugega. Nihče ne zmore sam obvladati vsega. Drug ob drugem bomo tudi lažje razločevali duhove in glasove. Veliko jih je namreč v ozračju in ni nujno, da vsi pihajo v pravo smer. So glasovi, ki nas spodbujajo k rasti in so glasovi, ki nas hočejo premamiti, ustaviti, preplašiti. Zato moramo poslušati z ljubeznijo, ki se ne boji zase in se ne boji drugega, ki »ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13,4-6).
Zato razpnimo jadra in razširimo prostor svojega šotora. Najprej svojega osebnega šotora oz. kotička, ki smo si ga z leti zgradili in smo se nanj že navadili. Čeprav se morda v njem počutimo varne, pa obstaja nevarnost, da smo v njem vedno bolj sami, nezadovoljni, žalostni in jezni. Bodite pogumni in iskreni in prisluhnite najprej sebi, svojim željam, pa tudi razočaranjem, svojim ranam in neuspehom. Ob tem boste gotovo zaslišali tudi besedo od zgoraj, ki nam jo Oče po Svetem Duhu vsak dan pošilja in čaka pred našim šotorom, da dvignemo zagrinjalo in spustimo vanj svetlobo in svež zrak, da lahko globoko vdihnemo in spet zagledamo modro nebo nad nami. Opogumljeni in okrepljeni bomo lahko slišali tudi drugega. Tako tistega, ki mi je najbolj blizu in za katerega mislim, da ga že čisto poznam, kot onega na katerega sem že pozabil, a še vedno čaka, ker tudi v njem kali seme Božjega Duha.
Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo, zato jo je papež Frančišek izpostavil kot prvo vajo vsakega, ki stopa na sinodalno pot. Poslušanje je po Frančišku »oblika nežnosti«, ki ustvarja potreben prostor znotraj človeka in med ljudmi, da se lahko zgodi srečanje z Drugim, z resnico – z življenjem. Bog se je človeku najprej razodel po besedi, da bi ga ne prepričal z močjo, ampak bi ga povabil k poslušanju, v svoboden odnos. Poslušanje je zato sestavni del ljubezni in vere. Ko preroki pozivajo ljudstvo k poslušanju, je to hkrati poziv k ljubezni (prim. 5 Mz 6,4sl.), saj lahko resnično poslušam samo tistega ali to, kar ljubim. Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel (Rim 10,17). Cerkev se imenuje v grškem jeziku ekklesia – sklicana, poklicana, zbrana ker je nastala iz poslušanja Božjega klica. Zato se bo lahko tudi prenovila samo iz Klica in poslušnosti temu Klicu.
škof Maksimilijan
