Subjektivna* analiza verouka v slovenski Cerkvi in kako ga premakniti z mrtve točke

K verouku smo verjetno hodili vsi, ki to beremo, in vsi približno vemo, kako izgleda. Verouk je obiskovala večina razreda, katehet je bil običajno duhovnik, redovnica ali laična katehistinja, vse skupaj pa je bilo precej podobno pouku v šoli. Zvezki, učbeniki, naloge, testi …

Po birmi je velika večina otrok nehala hoditi k verouku in to celo v taki meri, da se v mnogih župnijah mladinski verouk niti ni izvajal, ker mladih preprosto ni bilo blizu. Seveda so bile izjeme in ogromno je bilo odvisno od zagnanosti in karizme župnikov in kaplanov.

Nekako tako je bilo v devetdesetih letih – in tako je marsikje še danes.

A poglejmo si stanje nekoliko bolj od blizu …

Poklic kateheta ni niti cenjen niti profesionaliziran, še manj populariziran in zaželen. Tudi finančno ni primerno ovrednoten.

Stanje ni idealno. Če smo iskreni, je precej slabo. Verouk je v večini slovenskih župnij mlačna, šolsko zastavljena ura, kjer otroci čakajo predvsem na njen konec. V prvi triadi še nekako gre, zaradi naravne vodljivosti otrok, pozneje pa vedno manj. Včasih je videti, da je odveč tudi duhovnikom in katehetom. Verouk praviloma odpade teden pred in po vsakem prazniku, začne se teden ali še več po začetku šolskega leta in konča mesec dni pred koncem. Otrok je vsako leto manj in če so bili nekoč v manjšini tisti, ki niso hodili k verouku, je danes ravno obratno. Celo v podeželskih župnijah.

Problem ni samo organizacijski in vsebinski, ampak je tudi kadrovski. Verouk poučujejo večinoma ljudje, ki imajo pač čas, voljo in so po mnenju župnika primerni oz. nima boljših. Plačilo je simbolično in delo napol prostovoljno. Poučevanje verouka se dojema kot nek dodaten hobi. Posledično je tudi kvaliteta poučevanja praviloma nizka. Opravljena katehetsko-pastoralna šola (ki niti ni pogoj za poučevanje verouka) očitno ni dovolj. Seveda se najdejo tudi kvalitetni kateheti in priznanje vsakemu, ki se tega sploh loti, toda pastorala mladih je preveč pomembna zadeva, da bi se lahko večinsko odvijala na ravni hobija izvajalca. Poklic kateheta ni niti cenjen niti profesionaliziran, še manj populariziran in zaželen. Tudi finančno ni primerno ovrednoten. To nas vodi k naslednji točki:

Odnos cerkvenega vodstva do pastorale mladih

Če sklepamo po toku denarja, bi se žal lahko reklo, da je pastorala ni prvenstvena naloga cerkve na Slovenskem.

Radi trdimo, da denar v gradnji božjega kraljestva ni ključen in res ni. Vendar pa je to, kam namenjamo denar, odličen pokazatelj (tako zasebno kot poslovno), katere stvari so nam resnično pomembne. Če sklepamo po toku denarja, bi se žal lahko reklo, da je pastorala ni prvenstvena naloga cerkve na Slovenskem. Niti drugotna. Sredstev za razvoj novih programov ni ali so minimalna. Kateheti so enostavno plačani preslabo. Ne zaradi prestiža in luksuza, ampak zaradi tega da bi lahko od tega preživljali sebe in svoje družine in se v polnosti posvetili katehetskemu delu. Cerkev kot delodajalec je tu pogrnila na celi črti. To ni lepa trditev. Toda boljša je grda resnica kot lepa laž.

Birokrati za volanom

Na temo kateheze in verouka je popisanega veliko papirja. Dokumentov, priročnikov, doktoratov, načrtov … teorijo vsekakor obvladamo. Imamo Katedro za pastoralno in oznanjevalno teologijo, Slovenski katehetski načrt iz leta 2017, celo Pravilnik za katehezo, ki ga je lani izdal Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. Tisti, ki so za katehezo zadolženi na najvišji ravni, se problema ali ne zavedajo ali pa tiščijo glavo v pesek, ker bi soočanje s problemom posledično pomenilo tudi kritiko njihovega dela. Krivce za stanje raje iščejo zunaj – v posvetni družbi.

Duh še vedno veje

Nekaj svetlih točk je, kjer se je vendarle nekaj premaknilo. Večinoma so pobude za to prišle od spodaj, od staršev ali drugih laikov.  (To so Družinska kateheza, Luč.si, Kateheze Dobrega pastirja (na pobudo uršulink) … obetajoča je tudi predvidena ločitev priprave na zakramente od kateheze v celjski škofiji. Te in druge pobude bodo v prihodnjih dnevih podrobneje vsebinsko predstavljene na našem portalu.)

Precej žalostno pa izpade, ko tisti iz prejšnjega poglavja, te pozitivne alternative, uporabijo za upravičevanje, da se vendarle nekaj dogaja in da ni vse mrtvo, torej lahko še naprej ohranjamo status quo.

Vse te redke pobude za drugačen verouk so odlične. Ampak imajo veliko pomanjkljivost. Iz nje odpadejo vsi otroci (večina), ki jih starši k verouku pošiljajo iz navade. Reši se torej težava otrok iz družin (manjšina), ki so razočarani nad mlačnostjo verouka, zato ker njihovo versko življenje globoko presega barvanje angelčkov in svečk v prvem razredu in učenje nekaj verskih resnic in molitvic v višjih razredih … toda tukaj žal izgubimo vse tiste, ki prihajajo iz tradicionalno vernih družin, ki jim vera pomeni pošiljanje otroka k verouku in občasna maša (večina). Zato posamezni alternativni pristopi niso dovolj. Potreben je celosten in sistematičen pristop. Ki na papirju sicer obstaja, v praksi pa ne.

Prvi kateheti?

Nenazadnje je veliko sedanjih staršev šlo skozi podobno mlačen osnovnošolski verouk in otrokom vere ne znajo posredovati in posledično tudi sami potrebujejo katehezo.

V zadnjih letih je postala tudi priljubljena fraza, da so prvi kateheti starši. To je sicer res, toda to ne bi smel biti izgovor, da cerkev katehezo spusti iz rok do te mere, kot jo je. Nenazadnje je veliko sedanjih staršev šlo skozi podobno mlačen osnovnošolski verouk in otrokom vere ne znajo posredovati in posledično tudi sami potrebujejo katehezo. Morda je to zadnja priložnost za Cerkev, da te starše doseže preko kateheze in priprave na zakramente njihovih otrok. Naslednja priložnost bo morda zadnje maziljenje. Če si domišljamo, da Bog od nas ne bo terjal odgovornosti za to, se motimo.

Svet je drugačen, kot je bil. Množična vera je v sodobni družbi končana. Cerkev se mora temu prilagoditi in skupaj z verniki iskati poti do globoke osebne vere za vsakega posameznika. Iz tega bo potem zraslo občestvo. Ne obratno kot je bilo v preteklosti. Generacija boom in tudi milenijci imamo v veliki večini slabo versko znanje, veščine molitve na ravni sedemletnega otroka in odnos do Boga poln otročjih projekcij.

Sinovi tega sveta so pametnejši od sinov svetlobe

Če podjetja uspejo z uspešnim marketingom prodati karkoli, bi lahko tudi cerkev za širjenje božjega kraljestva v sodobnem svetu najela najboljše strokovnjake za širjenje idej kot so pred stoletji najemali najboljše umetnike in gradbenike.

Če ne vemo, kako bi se lotili prenove kateheze na državni (nadškofijski) ravni in glede na to, da že leta stvari stagnirajo, si poglejmo, kako to delajo uspešni sinovi tega sveta. Recimo uspešna podjetja ali društva, ki dosegajo družbene spremembe. Izhodišče imamo še vedno odlično – tradicionalno ukoreninjenost krščanstva v ta prostor in naravno hrepenenje človeka po presežnem. Najprej raziskava trga: naše tržišče so kristjani in širše, vsi ljudje. Res je, sporočilo, ki ga moramo predati je eno, nespremenljivo in večno že dva tisoč let, toda način in oblika, kako ga podati, da se bo dotaknilo src in življenj, ima veliko prostora za izboljšavo.

Kaj sodobne ljudi nagovarja, kaj potrebujejo otroci, mladi, njihovi starši … kako se jim približati, jih pritegniti, dobiti in ohraniti njihovo pozornost (da postanejo dojemljivi za naše sporočilo) pa je, kakorkoli banalno se to sliši, stvar marketinga. In kot smo kristjani uporabili povsem svetno znanje, da smo zgradili veličastne katedrale Bogu v čast, ne bi smeli imeti pomislekov uporabiti sodobnih veščin za širjenje vesele novice. Če podjetja uspejo z uspešnim marketingom (in kvalitetnim proizvodom v ozadju, če imate srečo) prodati karkoli in uspejo razna društva prepričati pol države, da je njihova pravica do čiste vode ogrožena (čeprav recimo sploh ni), bi lahko tudi cerkev za širjenje božjega kraljestva v sodobnem svetu najela najboljše strokovnjake za širjenje idej (ker očitno uradna teološka stroka to ni) kot so pred stoletji najemali najboljše umetnike in gradbenike. Seveda je vera dar, toda Bog nam je naročil, da je naše delo, da jo širimo po najboljših močeh, za dar pa bo poskrbel On.

Nekaj predlogov s terena

Ne moremo mlačni verniki in mlačna Cerkev imeti goreče kateheze.

Morda je čas, da se tudi ljudje, ki so na najvišji ravni zadolženi za katehezo, skupinsko pogledajo v ogledalo in če ne drugega, vsaj začnejo počasi, po točkah izpolnjevati Pravilnik za katehezo.

V prihodnjih tednih bomo glede te teme na portalu Iskreni.net predstavili mnenja in predloge različnih ljudi z upanjem, da se razvije debata in da slovenski kristjani stopijo iz cone udobja in se začnejo pogovarjati o vsem, kar se jih kot kristjane tiče in bi se jih moralo tikati.

Za zdaj pa zgolj nekaj drznih predlogov s terena:

1. Najboljšim pedagogom v Sloveniji, ki imajo poleg pedagoškega talenta tudi globoko osebno vero (večinoma so zaposleni v šolstvu in ve se, kateri so – na vsaki šoli se ve, katera sta tista dva ali trije učitelji, ki res znajo z otroki, ki imajo naravni talent in veselje za pedagoško delo), ponuditi takšno plačo in takšne pogoje dela, da jih ne bodo mogli zavrniti in jih pritegniti v katehezo. Za to bi se morala nameniti konkretna finančna sredstva in s tem bi vrh cerkve tudi pokazal svojo zavezo pastorali in svojemu poslanstvu. Vemo, kakšno spremembo lahko v življenju človeka in še posebno otroka naredi oseba, ki ima talent, da se zna dotikati src. Tudi če ti posreduje integrale, jih bo tvoje srce odprto sprejelo. Če ti bo posredovala ljubezen do Stvarnika, bo to življenjska usmeritev.


2. Iti na splet, na družbena omrežja, kjer so mladi. Najeti strokovnjake za marketing in izvajati katehezo tam. Na privlačen, zanimiv, globok, tudi zabaven način. Pogledati (z marketinškimi strokovnjaki), kaj pri mladih “pali” in iti v to smer. In dati priznanje in konkretno podporo tistim, ki to že počnejo. Žalostno je, da morajo tisti, ki so najbližje konkretni pastorali mladih, prositi za donacije.


3. In še najpomembnejši in daleč najbolj drzen predlog: spreobrnjenje. Tu je naš glavni problem. Ne moremo mlačni verniki in mlačna Cerkev imeti goreče kateheze. Koga slepimo. Zaspali smo, spimo in hišni gospodar je že skoraj na vratih. Čas je, da se zbudimo in začnemo delati, kar nam je naročil. Don Bosko je obrnil Italijo, pol sveta in stoletje s svojo gorečnostjo. Res je bil takrat drug čas in danes so potrebe drugačne, toda brez svetnikov ne bomo uspeli.

The post Subjektivna* analiza verouka v slovenski Cerkvi in kako ga premakniti z mrtve točke appeared first on Iskreni.