Umrl je fizik in katoliški izobraženec dr. Franc Cvelbar (1932-2021), objavljamo njegov intervju iz leta 2012


V 90. letu starosti je v petek umrl fizik in nekdanji predsednik društva Slovenski katoliški izobraženci (SKI)  dr. Franc Cvelbar. 


Raziskoval je jedrske reakcije z nevtroni in sodeloval v skupini, ki je prva sistematično merila žarke gama iz zajetja nevtronov in ugotovila, da so nekatere veljavne vrednosti presekov za tako reakcijo previsoke. Za to delo je s sodelavci leta 1971 prejel Kidričevo nagrado.


»Kot človeka so ga odlikovali predvsem neizmerna dobrota, širina duha, požrtvovalnost, modrost, sprejemanje drugačnih pogledov, na njem ni bilo niti sence sebičnosti ali akademske nečimrnosti. Imel je poseben občutek za jezik, ki je odseval mehkobo njegove rodne dolenjske pokrajine,« je v sporočilu zapisal tajnik društva Slovenski katoliški izobraženci dr. Matija Cencelj.  


Čeprav se je dr. Cvelbar specializiral v atomski fiziki, pa je raziskoval tudi v uporabni fiziki, objavil številne znanstvene članke v domačih in tujih fizikalnih strokovnih revijah in s sodelavci napisal zbirki vaj iz fizike in učbenik za praktikum v naravoslovnih gimnazijah.


Po novomeški gimnaziji je leta 1958 diplomiral iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, na kateri je leta 1966 tudi doktoriral. Dolga leta je bil tam redni profesor fizike in vse do upokojitve višji znanstveni sodelavec Inštituta Jožef Stefan (IJS) v Ljubljani. V intervjuju za Demokracijo je pred leti o položaju znanosti v Sloveniji dejal: »Na splošno mislim, da je položaj znanosti v Sloveniji zadovoljiv. Raziskovalni uspehi niso zanemarljivi. Na nekatere uspehe svetovnega pomena moramo biti celo ponosni.«


Kot je še pokojnega opisal tajnik društva Slovenski katoliški izobraženci,  je bil dr. Franc Cvelbar dolga leta srce in duša društva, njegovo neumorno prizadevanje je bilo nepogrešljivo ne le za društvo, temveč tudi za razne civilne iniciative, ki nekatere uspešno živijo še danes. Posebej to velja za zavod Socialna akademija in spletni medij Časnik. »Nikdar se ni silil v ospredje, zato pa je toliko bolj marljivo opravljal prav vsa, tudi še tako banalna, opravila, ki so bila potrebna. Od svoje akademske kariere je lahko pri delu za društvo unovčil le svojo prizadevnost in vztrajnost,« je poudaril Cencelj.


Dr. Franc Cvelbar je bil tudi urednik Zrna, biltena Slovenskih katoliških izobražencev. Leta 2008 je v njem zapisal: »Pozabljamo, da so za pravo demokracijo potrebne vrednote. Prave demokracije ni brez vrednot. V zvezi s tem je zanimiva ugotovitev nemškega ustavnega sodnika in misleca Ernsta-Wolfganga Böckenfordeja, da namreč demokracija lahko deluje le v določenih pogojih, ki pa jih sama ne ustvarja. Ne ustvarja pogojev za svoje delovanje, ustvarja pa demokratično okolje, v katerem se take vrednote lahko razvijejo. V naših razmerah jih gojijo le Cerkev in kulturne ustanove v najširšem pomenu besede.«


O vrednotah je še izpostavil: “Vrednotam bi morali posvečati posebno skrb, saj se je v naši družbi kot rakova rana razširila miselnost, da so nepotrebne in da navsezadnje ne vemo, kaj je prav in kaj narobe. Nekateri razmišljajo, da bi se o vrednotah lahko dogovorili, na primer na referendumu. Vendar se moramo zavedati, da o vrednotah ni mogoče glasovati. Evropske vrednote izvirajo iz antike, Stare zaveze, predvsem pa iz evangelijev.«


Leta 2008 je postal prvi častni občan Občine Šmarješke Toplice, saj je imel največ zaslug za leto prej izdani zgodovinski zbornik Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja, ki ga je uredil z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando. Mnogo let je sodeloval in nekaj časa tudi vodil Domoznansko društvo Šmarjeta.


V nadaljevanju objavljamo intervju z dr. Cvelbarjem, ki je bil objavljen maja 2012 v Demokraciji, v času druge Janševe vlade:


Dr. Franc Cvelbar: Pri nas krščanstvo ni samo nezaželeno, ampak tudi osovraženo


France Cvelbar je zaradi svojega dolgoletnega sodelovanja v okviru društva Slovenski katoliški izobraženci (SKI) med najbolj prepoznavnimi člani tega društva. Rodil se je v Gorenji vasi pri Šmarjeti, gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, diplomiral in doktoriral je iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Pred upokojitvijo leta 1997 je bil redni profesor na Fakulteti za matematiko, fiziko in meteorologijo Univerze v Ljubljani. Okrog 40 let je vzporedno delal tudi na Institutu Jožef Štefan kot raziskovalec na področju eksperimentalne jedrske fizike. Skupina, ki jo je nekaj časa tudi vodil, je dosegla rezultate, pomembne v svetovnem merilu. Živi v Ljubljani, aktiven pa je tudi v svojem rojstnem kraju in je bil nekaj časa tudi predsednik Domoznanskega društva Šmarjeta. Skupaj s prof. Stanetom Grando in drugimi sodelavci je objavil zelo dobro ocenjeno knjigo o deželi okrog zgodovinskega Vinjega vrha – Šmarjeta in Bela Cerkev skozi čas, ki jo kot dober pripomoček uporabljajo celo v strokovnih krogih. Za zasluge v domačem kraju mu je Občina Šmarješke Toplice podelila naziv častnega občana. V društvu Slovenski katoliški izobraženci je že več let urednik internega glasila Zrno SKI. V Ljubljani je bil tudi med ustanovitelji Socialne akademije. Že nekaj časa pa svoje prispevke objavlja tudi na spletnem portalu casnik.si.


Pred kratkim ste sodelovali na okrogli mizi Socialne akademije z naslovom »Kristjan – kritičen in aktiven člen družbe«. Ker je letošnje pastoralno leto posvečeno družbenemu nauku cerkve, me zanima, kako ga sami dojemate.


Dogodek je bil sestavljen iz dveh delov. V drugem delu so diplomanti lanskega študijskega letnika prejeli diplome, prvi del pa je bil namenjen tistim, ki smo bili v stiku s Socialno akademijo že prej. Predstavili naj bi svoje izkušnje in poglede.


Socialno akademijo smo organizirali s pomočjo sklada Renovabis, ki so ga ustanovili nemški škofje. To se je zgodilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Sklad je bil namenjen za finančno pomoč kristjanom iz držav, ki so se izvijale iz komunističnega geta. Iz tega sklada smo tudi Slovenci oz. Slovenski katoliški izobraženci prejeli nekaj sredstev, da smo lahko osnovali Socialno akademijo. V začetku, ko je bila ta povsem pod okriljem društva Slovenskih katoliških izobražencev, nismo uspeli izpeljati programa v želenem obsegu, z več aktivnostmi. Smo pa organizirali zanimiv študijski program in poskrbeli za dobre predavatelje. Med drugimi na Akademiji še danes predava tudi sedanji metropolit dr. Anton Stres. Kasneje je Socialna akademija postala samostojni zavod in lahko rečem, da s svojim programom, ki vključuje tudi novinarstvo in še druge aktivnosti, deluje odlično. Škoda, da za ta študijski program ne uspejo pridobiti več slušateljev. Študij slušatelje res nekaj stane, imajo pa možnost pridobiti tudi štipendijo iz posebnega sklada Socialne akademije. Kljub temu je slušateljev še vedno precej manj, kot bi si želeli.


Glede katoliškega družbenega nauka pa vsi diplomanti Socialne akademije priznavajo, da je to zelo pomembna tema. Cerkev bi morala začeti proučevati in reševati socialne probleme moderne dobe že veliko pred papežem Leonom XIII., ki je s tem začel ob koncu 19. stoletja. Sam menim, da bi morale naše desnosredinske stranke več graditi prav na katoliškem družbenem nauku. Leve stranke so pri nas kar nekaj časa precej bolj poudarjale reševanje socialnih problemov kot desne, čeprav naj bi bil katoliški družbeni nauk vsaj delno vodilo prav desnim strankam.


Ko se kristjan v javnosti izpostavi, s tem pogosto tvega, da doživi diskvalifikacije ad personam. Je slovenska družba do katoličana na splošno zelo zahtevna?


Med udeleženci srečanj sta bila tudi dva novinarja, ki sta opravila tečaj Socialne akademije. Oba sta se strinjala z oceno, da je v Sloveniji zelo težko biti javno izpostavljeni kristjan. Pri nas krščanstvo ni samo nezaželeno, ampak tudi osovraženo. Začelo se je z revolucijo in še danes ni dosti bolje. Zadnje čase se sovražni nastopi celo stopnjujejo. Še posebej je izpostavljenost veliko breme za tiste, ki so na pomembnejših položajih.


Pa je sploh možno kakovostno družbeno delovanje kristjana brez močnega duhovnega življenja?


Posebno v  takih razmerah je družbeno delovanje kristjanov zelo zahtevno. Kot pri fizičnem delu, tudi pri tem velja pravilo: »Moli in delaj!« Ti dve aktivnosti pa morata biti uravnovešeni. Samo tekanje okrog, samo aktivizem ni dovolj. Vmes se je potrebno tudi umiriti. Potrebno je premisliti ne samo kako, ampak tudi zakaj. Za dobro in zanesljivo delovanje je kristjanu potrebno tudi duhovno življenje. Vendar pri nas ni veliko takih vsestransko usposobljenih in utrjenih laikov. Je pa med njimi nekaj odličnih apostolov, ki se upajo izpostaviti.


Zdi se, da je druga svetovna vojna in z njo revolucija močno zaznamovala miselni habitus slovenskega človeka nasploh. Se je mogoče strinjati, da je slovenska družba ena najbolj sekulariziranih v Evropi ali pa so vsaj nasprotja pri nas ena najostrejših?


To je gotovo res in se pogosto sprašujem, kaj je vzrok, da ima Slovenija tako oster in nerazumen odnos do krščanstva. Krščanstvo bi s svojo etiko moralo biti moralni temelj družbe, ne pa da je stalno pod pritiskom in tarča napadov. In to velikokrat tudi z lažmi, kar je posebej žalostno. Zadnje čase slišimo, kako so vse nekdanje socialistične države vpeljale verski pouk v šolske programe, pri nas pa se o tem niti pogovarjati ne smemo, kaj šele, da bi kaj takega uvedli. Skupaj z Albanijo smo edina država v Evropi, ki nimamo v šolah verouka ali česa podobnega. Večkrat razmišljam o tem, kako so morali biti plemenski poglavarji, npr. v Rusiji, razumni, ko so pred stoletji skupaj z velikaši sprejeli krščanstvo. Temu je morala botrovati tudi velika odprtost, da so spoznali, kako je krščanstvo koristno tudi za ureditev tuzemskega bivanja.


Ob omembi katoliškega družbenega nauka se mnogi zdrznejo, češ da gre za nekakšen katoliški fundamentalizem, torej urejanje družbe po katoliških načelih. Kako odgovarjate na to?


Družbeni nauk Cerkve je najprej načelna obsodba kapitalističnega izkoriščanja, nato pa zbirka načel, kako urejati sožitje med ljudmi v modernem času. Načela so univerzalna. Nekatera, kot npr. subsidiarnost, ki poudarja pomen manjših enot pri vodenju družbe, so danes splošno sprejeta. Strah pred Katoliškim družbenim naukom je tako brez osnove. Če se je morda pred časom Cerkev čutila poklicano za vodenje družbe, danes sprejema vlogo njenega korektorja. Vendar mora v vsakem primeru imeti svoj pogled na družbeno delovanje. Slišijo pa se glasovi, da bi Cerkev morala imeti tak nauk že prej. Verjetno je res, da v tem primeru reševanje socialnih problemov v Evropi ne bi zahtevalo toliko prelite krvi.


Kako sicer ocenjujete krščansko inteligenco? Nekateri menijo, da je ta izraz kontradikcija, češ da se nekdo, ki se ima za intelektualca, ne more spuščati na raven verovanja, sploh pa ne nekdo, ki deluje na področju znanosti.


Ta trditev je popolnoma neutemeljena. Znanost nima končne resnice, je samo iskanje. Krščanstvo pa trdi, da obstaja zadnja resnica. Torej gre za dva popolnoma različna pogleda. Strogo gledano, ne obstaja znanstveni svetovni nazor. Znanost danes trdi to, jutri pa na podlagi nekega novega odkritja spet nekaj drugega. Znanost je iskanje, katerega postopki in rezultati morajo ustrezati  okviru danih pravil in logike. Zacementirano ima samo metodo, rezultat pa je odprt. Biti mora razumljiv. Če pa naj bi bil osnova znanstvene metode ateizem, bi morali najprej znanstveno dokazati, da Boga ni. Tak »znanstveni svetovni nazor« torej ne more biti alternativa verovanju. Tudi nima zgodovinsko utemeljene etike, kot je npr. 10 Mojzesovih zapovedi.


Prav pred kratkim sem prebral tezo dr. Boštjana M. Turka, da temeljne plasti slovenske inteligence niso nikoli sprejele osamosvojitve Slovenije kot ključnega dejstva naše modernosti.


Tisti kristjani, ki so se o osamosvojitvi opredelili, so zagotovo vedeli, da je osamosvojitev veličasten dogodek naše zgodovine. Sprejeli so jo z največjim spoštovanjem in čudenjem. Ker pa izpričanih kristjanov ni veliko, je tudi javno mnenje o osamosvojitvi vedno bolj mlačno ali celo neprijazno. Vseeno pa me čudi, da pri nas čedalje več ljudi sanja o Titovi Jugoslaviji, ko se je tolikim ljudem godila krivica. Na drugi strani pa se da to tudi razumeti, saj se je tedaj tudi povprečni državljan lahko vpisal med elito že s posedovanjem rdeče knjižice in si s tem pridobil več ugodnosti. Danes pa niti prizadevno delo ne dobi vedno ustreznega priznanja.


Kako sicer ocenjujete odnos med intelektualnim delom katoliškim laikov ter Katoliško cerkvijo na institucionalni ravni? Vtis imam, da vlada precejšnje razočaranje med intelektualci, češ da je Cerkev medla in neodzivna.


Odnos Cerkve do laikov, njihovega delovanja in vloge v Cerkvi, kot ga je opredelil zadnji koncil, le počasi dobiva domovinsko pravico. Na drugi strani laiki nismo dovolj vzgojeni, da bi prevzeli svojo vlogo, spremljali probleme in iskali rešitve. O vsem tem veliko govorimo, v bistvu pa laiki večkrat tudi nismo tako sprejeti, kot bi bilo potrebno. Rešitev tega problema zahteva svoj čas. Po stari navadi se npr. v župnijskih svetih vrtimo samo okrog drobnarij. Ker laikom manjka globina, duhovniki včasih raje naredijo kaj po svoje. V župnijah se pogosto tisti, ki so manj uporabni, silijo v ospredje. In to meče slabo luč na laike. Upam, da se bo to stanje izboljšalo, saj pri mladih opažam že bolj angažiran pristop. Poznam pa veliko laikov, ki so duhovnikom zelo koristna opora.


Svoje je naredil tudi finančni propad mariborske nadškofije. A to je vrh ledene gore. Kje ima ta škandal svoje korenine?


Mislim, da je problem mariborske nadškofije posledica tega, da je škofijski finančni vrh preveč posnemal ravnanje civilnih finančnikov. Kupovali so delnice, ob predpostavki, da jih bodo pozneje dražje unovčili. Pri tem pa niso pomislili, da cena delnic ne more kar naprej rasti in da morajo računati tudi na njihov nenadni padec. Oboji so gradili brez osnove. Vendar bi morali biti pri transakcijah vsaj kristjani bolj previdni in pošteni, saj je špekulacija z rastočimi delnicami po mojem mnenju organizirana kraja.


Smo v času sprejemanja varčevalnih ukrepov v javnem sektorju. Številni menijo, da bodo s tem prizadeti le najšibkejši. Kako to komentirate?


Da bo Slovenija gospodarsko krizo preživela, so nujno potrebni dobro premišljeni vladni varčevalni ukrepi. Ker mora biti učinek dolgoročen, naj bo zvišanje DDV zadnji možni ukrep. Realni sektor je v najtežji krizi, zato je prav, da je vlada vzela pod drobnogled sektor, ki pokriva vse državne uslužbence od vladnih uradnikov, sociale, izobraževanja, zdravstva itd., in predlaga varčevanje predvsem na tem sektorju. Ker je področje, kot vidimo, zelo razvejano, je celo s 40 različnimi prijemi, ki jih predlaga vlada, težko rešiti problem tako, da z njimi ne bi prizadeli socialnih podpirancev. Vladna ekipa bi morala o svojih namerah državljane bolje obveščati, predvsem pa povedati, koliko časa naj bi ti ukrepi veljali. Ko bi vse to, kar zvemo iz medijev, veljalo zares in za stalno, bi bila to za vlado velika napaka. Ker so medijske novice pogosto popačene, šele sedaj počasi spoznavamo resnične namere vlade. Če pa res velja, da se je treba najprej otresti visokih obresti za državna posojila, potem pa ukrepe ustrezno prilagoditi novemu stanju, človek lažje sprejme tudi boleče posege. Zgleda, da je vlada v zadnjem času nekatere ukrepe že ublažila.


Varčevalni ukrepi naj bi finančno prizadeli tudi družine.


Med omenjenimi bolečimi posegi vlade so nekateri taki, ki zadevajo predvsem mlade družine. To se ne bi smelo zgoditi. Morda v začetku vladni predlogi niso bili dovolj dobro definirani. Mediji so novice prinašali pavšalno in tako razburjali državljane. Sedaj so nekateri predlogi že popravljeni. Upajmo, da spremembe ne bodo predolgotrajne.


Nekateri menijo, da bi država hitro privarčevala, če bi vzela denar Cerkvi.


Jemanje Cerkvi, ne da družba spozna in prizna njeno koristno delovanje, ne more priti v poštev pri resnem razmišljanju o reševanju naše gospodarske krize. Cerkev z vzgojo mladine, predvsem pa z moralnim učenjem veliko pomaga pri vzdrževanju sožitja med državljani. Bertrand Russell vidi v zgodovinskem krščanstvu glavni prispevek k hitremu civiliziranju Evrope po preseljevanju narodov. Pri reševanju sedanje moralne krize bi lahko Cerkev veliko prispevala, če bi ji dali možnost. Sploh pa je bogastvo Cerkve samo navidezno. Če ga ima, je to kulturno bogastvo, ki je last vsega slovenskega naroda. Tisti, ki bi Cerkvi vzeli »denar«, se ne zavedajo, da država za vzdrževanje tega kulturnega bogastva prispeva le majhen delež. Večino prispevajo verniki z neposrednimi darovi. Za njeno delo v splošno korist se država Cerkvi oddolžuje samo s prispevki za minimalno zavarovanje duhovnikov.


Kako sicer ocenjujete nedavno stavko dela javnega sektorja? Menite, da je usmerjena predvsem proti vladi?


Strinjam se, da je bil to protivladni protest. Videlo se je, da so sindikati samo iskali priliko, da bi lahko protestirali proti vladi, med tem ko pod prejšnjo, neučinkovito vlado, tega niso počeli. Sem pa nad sindikati še nekoliko bolj razočaran tudi zato, ker sem pričakoval, da bodo bolj s posluhom sprejeli varčevalne ukrepe, ki so nujni za reševanje dolgov prejšnje vlade in je treba obresti za državni dolg iz preteklosti nujno znižati s sedanjih 20 % na 5 %. Sindikati niso hoteli razumeti, da ni vseeno, s kakšnimi obrestmi odplačujemo ta dolg. Nočejo videti skupnega dobrega, ampak iščejo samo možnost, da bi škodovali nasprotniku. To dokazuje tudi dejstvo, da so organizirali stavko, še preden so med seboj uskladili svoja stališča.


Kako ste sicer zadovoljni z referendumom o družinskem zakoniku?


Predlog družinskega zakonika je bil prva faza zamaskiranega napada na slovensko bistvo. Naši predniki so slovenski narod ob najrazličnejših zgodovinskih krizah rešili s tem, da so vsakdanje življenje gradili na veliki vrednoti, tradicionalni družini. Nismo imeli plemstva, imeli smo velike tradicionalne družine. Predlog družinskega zakonika pa je pripravljal teren, da iz slovenskega slovarja izbrišemo najbolj posvečeni besedi »oče« in »mati«. Prav je, da manjšini istospolnih partnerjev država prizna ustrezen status z dodatkom k ustreznim sedanjim zakonom, ne pa na kulturnih ruševinah. Mislim, da naj gibanje Družinska pobuda, katere aktivisti so najbolj zaslužni za referendumsko zmago (Aleš Primc in drugi) dobi posebno priznanje. Predlagam, da ji ga podeli gibanje ing. Jožeta Strgarja Prebudimo Slovenijo.


Bo imela zavrnitev po vaše daljnosežne posledice tudi v Evropi?


Najbrž smemo misliti, da je bil predreferendumski naval tujih gejevskih aktivistov širšega evropskega pomena. Zelo verjetno so računali, da jim je zmaga v majhni liberalni Sloveniji na dosegu roke in jim bo odprla pot v Srednjo Evropo. Ker se jim je zmaga izmuznila iz rok, je uspeh Družinske pobude morda bolj pomemben, kot smo si predstavljali.


Po mnenju nekaterih bi morali kristjani varčevalnim ukrepom reči ne, češ da gre za demontažo socialne države, kar je v nasprotju z evangelijem ter krščanskim družbenim naukom. Je mogoče pritrditi tej tezi?


Kot sem že dejal, zgleda, da vlada pri varčevanju na področju sociale popušča. Poleg tega pričakujem, da bodo ti ukrepi le začasni in da se bodo razmere čim prej normalizirale.


Precej polemik je sprožila že ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, ki sedaj deluje v istem resorju skupaj s šolstvom in znanostjo.


Mislim, da je bilo v teh sistemih še več gnilobe in nekontroliranega trošenja državnega denarja, kot drugod. Kako to reformirati, je veliko vprašanje. Zakaj so združili ravno naštete resorje, ne vem. Ministra Žigo Turka poznam osebno in verjamem, da je dobro premislil, predno je prevzel tako nalogo. Razumem pa, da je edino s takim (ali podobnim) temeljitim pregrupiranjem možno vsaj delno razdreti najrazličnejše mreže, ki so se spletle na naštetih ministrstvih v zadnjih 20 letih. V tem vidim tudi možnost nadaljnjih reform, ki bodo službe na ministrstvih rešile spon »starih mačkov«.


Dolga leta ste delovali na Institutu Jožef Stefan. Kakšen je pri nas položaj znanosti? Kako ga ocenjujete?


Inštitut Jožefa Štefana je bil, posebno v preteklosti, od ustanovitve leta 1949 naprej, zaradi nekaterih privilegijev trn v peti drugim naravoslovnim raziskovalnim organizacijam v Ljubljani, pa tudi po Sloveniji. Gledano nazaj, je bil njegov program za Slovenijo koristen, saj so morali začeti prav iz nič, tako v fiziki (gradnja pospeševalnikov, izdelava analizatorjev za jedrsko magnetno resonanco), fizikalni kemiji (pridobivanje težke vode), elektroniki (izdelava elektronskih merilnih naprav) itd.  Da je bil program uspešen in je Inštitut prispeval svetovno pomembne rezultate, je velika zasluga prvega direktorja, profesorja Antona Peterlina, ki je s svojo raziskovalno avtoriteto ustrezno prikrojil raziskovalni program, predvsem pa je vpeljal znanstvene kriterije. Na teh Inštitut bazira še danes. Skoraj vsa leta svojega delovanja  pa je bil Inštitut od vseh strani bombardiran z zahtevo, da mora poleg osnov