Sredi meseca septembra obhajamo praznik Žalostne Matere Božje. Bolj kot žalostna je Marija sočutna ali trpeča. Žalostna je zaradi krivic, ki jih je doživljal in jih še doživlja njen Sin. Žalostna je zaradi naše nezvestobe. Žalost pa je občutila tudi zaradi svojega trpljenja, čeprav je to trpljenje darovala za naše odrešenje. Ob naslonitvi na Sveto pismo govorimo o sedmih Marijinih žalostih ali bolečinah. Število sedem pomeni polnost in obsega tudi vse druge bolečine. V baziliki v Stični je v bližini Marijinega kipa, ki drži mrtvega Sina v naročju, sedem tabel, ki predstavlja sedem bolečin Jezusove in naše Matere.
1. bolečina: Starček Simeon je ob Jezusovem darovanju v templju Mariji napovedal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34–35). Tega dogodka se spominjamo v veselem delu rožnega venca: »Ki si ga, Devica, v templju darovala.« Za njenega ljubega Sina pa je starček napovedal, da je postavljen ne samo v vstajenje, ampak tudi v padec mnogih v Izraelu in da mu bodo nasprotovali. To se je najbolj pokazalo ob Jezusovem trpljenju in smrti. Katero mater ne bi zabolelo, če bi kdo za njenega otroka napovedal kaj takega? Tako je že v templju Marijino Srce zadel prvi meč bolečin. Trpela je ob svojem Sinu in zanj, trpela pa je tudi za nas, za naše odrešenje. Kot junaška Žena je vse to sprejela nase, zate in zame, in darovala.
2. bolečina: Kralj Herod je komaj rojenega Odrešenika hotel umoriti, zato je dal pomoriti vse betlehemske dečke do dveh let starosti. Kako hudo je moralo biti Božji Materi, si lahko mislimo. Njega, ki je Odrešenik vseh ljudi, tudi Odrešenik Heroda, hoče ta krutež umoriti, ker se boji za svoj prestol. Marija mora z Jožefom in Detetom bežati v neznano tujino. Vse to sprejme in daruje za naše odrešenje.
3. bolečina: Dvanajstletni Jezus je ostal v templju, ne da bi to povedal staršem. Tri dni sta ga Marija in Jožef iskala. Marijino bolečino boste starši razumeli, če se boste živo zamislili, da se je vaš dvanajstletni otrok izgubil. Zakaj je Jezus prizadejal to bolečino svoji materi in sv. Jožefu? Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Njegov odgovor je bil za Marijo in Jožefa uganka. Nič se staršema ni opravičil. Vprašal ju je: »Kako, da sta me iskala. Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48–49). Marija svojega sina ni razumela. Premišljevala je in molila ter tako vedno bolj razumela Sinovo poslanstvo odrešenika sveta. Zakaj je nebeški Oče to bolečino dopustil? Mar ne za naše odrešenje, da bi se duhovno izgubljeni otroci vrnili na pravo pot. Tudi mi marsičesa ne razumemo. Če sprejmemo in darujemo, bomo storili najbolj prav.
4. bolečina: Jezus in Marija se srečata na križevem potu. Jezus je obsojen kot največji zločinec, obložen s težkim križem, brez vsake časti, poln krvavečih ran, s trnovo krono na glavi. Kakšna bolečina za Marijo! Kako oster meč bolečin za njeno nežno čuteče materinsko srce! Čemu vse to? Odgovor: za tvoje in moje odrešenje. S tem je zaslužila, da je postala naša duhovna Mati. Pri odrešenju človeštva lahko tudi mi sodelujemo, če svoje trpljenje darujemo.
5. bolečina: Jezus umrje na križu. Katera mati se ne bi zgrudila od bolečin, če bi njenega sina pribili na križ? Marijin Sin, popolnoma nedolžen, visi in umira na križu med dvema razbojnikoma kot največji razbojnik. Vojaki in Jezusovi nasprotniki se norčujejo iz njega. Kako je moralo boleti Jezusovo Mater! Sprejela je to bolečino za naše odrešenje, za svoje duhovne otroke, za vse številne milijarde ljudi vse do konca sveta. Kako sprejemamo smrt naših dragih? Če se zatečemo k materi Mariji, nas bo razumela in potolažila.
6. bolečina: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje. Kakor je Božja Mati imela pred 33 leti Jezusa kot dojenčka v naročju, ga ima zdaj mrtvega. Vse je dopolnjeno. Stiška bazilika je posvečena Žalostni Materi Božji. Kip jo predstavlja z mrtvim Sinom v naročju. Nad kipom Žalostne Matere Božje vidimo Marijino prebodeno Srce. Toda prav na vrhu je krona. Marijina bolečina je obrodila čudovit sad: Jezus jo je po smrti v nebesih poveličal med angeli. Svoje trpljenje je darovala za naše odrešenje. Kako hvaležni ji moramo biti za to! Zdaj iz ljubezni do nas prihaja na zemljo. Pred dobrimi100 leti je prišla v Fatimo.
7. bolečina: Jezusa položijo v grob. Zrno je moralo pasti v zemljo, da je obrodilo stoteren, dá, celo neizmerno velik sad – naše odrešenje. Marija sicer občuti neizmerno bolečino. Katera Mati je ne bi občutila ob grobu svojega sina? Toda ona trdno veruje, da bo njen Sin vstal. To je vera močne žene. V takšni veri bi ji morali biti tudi mi vsaj malo podobni. Za velikim petkom vedno pride velika noč. Spomnimo se na Mater Marijo, ko stojimo ob odprtem grobu naših dragih.
p. Anton
