ZA ZIDOVI SAMOSTANA Šmarnica za Marijo

Pred nami je mesec maj, Marijin
mesec, mesec naše duhovne matere, zato tudi naš mesec. Vsak se lahko vpraša,
kaj mu pomeni Devica Marija. Ali smo dehteča šmarnica za našo duhovno Mater, da
bi bili očarljiva vrtnica za Jezusa. Ne samo v maju in ne samo v juniju.
Poznamo nežne cvetlice, s katerimi krasimo Marijine kipe in slike, poslušamo
ali beremo šmarnično branje. A tu gre za več: postati šmarnica za Marijo.
Posebno prisrčno smo povezani z Marijo, če živimo iz posvetitve njenemu
brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Bistvo posvetitve
Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu je v
zavestni obnovitvi in poglobitvi krstne posvetitve Bogu. Zavestno in popolnoma
se odpovemo grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter se v veri nepreklicno
podarimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu.

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, če v moči Svetega
Duha iz nje živimo, je najodličnejše dejanje ljubezni do naše duhovne Matere.
To je naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja
ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem
Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrh prav tako na Kalvariji, ob
sotrpljenju in sočustvovanju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.

Posvečuje pravzaprav Bog, vendar ne brez našega sodelovanja.
Posebno obliko sodelovanja izrazimo, ko rečemo: »Ta mati se je popolnoma
posvetila svoji družini; zdravnik se je popolnoma posvetil bolnikom; duhovnik
se je popolnoma posvetil svojim vernikom.«

Marija je najboljši zgled popolne
posvetitve Bogu. Izpovedala jo je z besedami: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi
se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). To posvetitev je iz ljubezni do Boga in
ljudi uresničevala vse svoje življenje. Daritev in posvetitev predstavljata
celostno odpoved in popolno predanost. Gre za naše srce in njegovo temeljno
naravnanost in odločitev, ki kljub ovinkom v našem življenju vedno traja. Za
duhovnika in vsakega kristjana velja, kar je zapisal duhovnik in pesnik Simon
Gregorčič v pesmi Daritev: »Daritev
bodi ti življenje célo: oltar najlepši je - srca oltar.« Gre za spremenitev
svojega življenja od sebičnosti v služenje Bogu in bližnjemu. To ni mogoče
drugače kakor s spremenitvijo našega srca. Za to spremembo je pristojen samo
Bog, toda ne brez našega sodelovanja. Prerok Ezekiel posreduje Božje besede:
»Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito
srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). To je: poslušno,
odzivno srce, oblikovano po Svetem Duhu. Takšno je bilo Marijino Srce. Jezus
stoji pred vrati našega srca in trka. Treba je slišati njegov glas in odpreti,
sicer bo šel mimo (prim. Raz 3,20). Naj nam pomaga Mati Marija.

Posvetitev Mariji je dokončna in nepreklicna podaritev njej
in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot
ustvarjeni osebi se izročimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova
dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k
Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi
sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo
gotovostjo dosežemo Boga.

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski se je v posvetitveni
molitvi takole izročil Devici Mariji: »V navzočnosti vsega nebeškega dvora
izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim
popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa
tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam
v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti
razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo
Božjo slavo.«

Posvetitev Mariji v otroških letih
zaznamuje vse človekovo nadaljnje življenje. Sv. Terezija Deteta Jezusa je
povedala: »Marija me je milostno sprejela za svojega otroka. Prepričana sem, da
mi je bilo seme visokega [karmeličanskega] poklica dano že tistega srečnega
dne, ko sem se vsa posvetila Mariji pred njenim oltarjem. Takrat sem jo izbrala
za svojo Mater.«

Sv. Maksimilijan Kolbe je bil v
izročitvi Brezmadežni zelo radikalen: »Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za
Božjo stvar, zdrobljen v prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo
nič ostalo od mene. Šele tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti
izvršena.«

Posvetitev je toliko rodovitnejša,
kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom samo
izpovemo. Treba je z Božjo pomočjo skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti
in delati moramo kakor Marija in Jezus pričakujeta od nas. Posvetitev globoko
posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja.

Poglejmo
pričevanje zakonskega para: »Vsa naša družina je trpela. Bili smo brez vere,
brez Boga in brez molitve. Odkar sva se z možem vrnila k veri, prejela
zakrament birme in sklenila krščansko zakonsko zvezo ter se posvetila in
izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postajava vsa drugačna. Odrešena sva,
hvaležna in polna upanja. Sedaj šele živiva življenje, vredno te čudovite
besede – življenje.«

Zelo spodbudne, tolažilne in marijansko usmerjene so besede
papeža sv. Janeza Pavla II.: »Ko bo zmaga prišla, bo prišla po Mariji.« Pot do
zmage pa je življenje po papeževem geslu: »Totus tuus! – Ves sem tvoj!« Da je
to geslo učinkovito, dokazuje papeževo izredno bogato življenje in rekordna
hitrost v dosegi razglasitve za svetnika.

p. Anton