Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, ki ga predstavlja ta žena, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni, in z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« v Getsemaniju, na dvorišču velikega duhovnika, na Golgoti, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt.
Jutro v temi
»Še v temi«, prav to je prizorišče velike noči, noč je še bolj kot obdobje dneva stanje človekovega duha, potrtost, razočaranje, bolečina, morda tudi malodušje ob ugasnjenih idealih. Tam se začne, v tisti težki hoji proti grobu, v velikih petkih, ki jih je v našem življenju tako premnogo, v zmagah zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti.
Zato je velika noč nekaj težkega, nekaj težkega je bilo v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v temi se težko vidi. Ker je težko opaziti, da je nekaj drugače, kot smo pričakovali, kot smo si v svoji človeški logiki predstavljali, da bo, ker je težko verjeti, da je na kraju smrti nekaj živega, da je v moji noči nekaj jutranjega – svežina groba, ki bi moral trohneti, sproščenost povojev, ki bi morali zategovati, nežno, s pozornostjo in ljubeznijo zložen prtič, odstranjen z glave kriminalca.
V drugo smer
Nek napor je bil torej potreben za prvo veliko noč, videti na svojem dnu, v svoji smrti nekaj, česar lahko ne bi, nekaj, kar je izzvalo nemir spremembe, da se je treba vrniti, iti v drugo smer, v še en napor, do človeka: »Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu« (Jn 20,2).
To je edina mogoča pot velikonočnega kristjana, narediti to težko stvar, »še v temi« živeti veliko noč, to pa ni nič drugega kot iskati tam, v grobu, na kraju niča in smrti, za zapečatenimi vrati, nekaj živega, dobrega, iskati znamenja življenja v grobu, dopustiti, da so tam, znamenja ljubezni sredi zla, ta napor je tisti, ki v nas življenje: videti obžalovanje in videti odpuščanje, namesto mrtvega videti živega človeka, videti namesto mrtvega živega Boga, ki zmaguje nad mojim zlom in mojim obupom. Iskati v navidez mrtvih ljudeh nekaj živega, iskati nekaj živega tudi v sebi, neko drobtino upanja in ljubezni, da bi pričel znova.
Pustiti se premagati od Božje ljubezni, od Življenja, to pomeni živeti veliko noč, videti in verovati (Jn 20,8), da je Bog večji od našega greha in zla, močnejši od naših smrti, da me je v mojem grobu premagal.
Aleluja, Gospod je vstal!
(misel ob veliki noči 2022)
