Kristjan,
uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti
nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila
niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti
svetna slava niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova
modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova
resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova
Božja moč. Tvojo gorečnost naj podžiga ljubezen, oblikuje vednost
in utrjuje stanovitnost, da bo vneta, previdna in nepremagljiva. Naj
se varuje mlačnosti, naj ji ne manjka preudarnosti in poguma.
Pomisli, ali ti ni Bog to troje dal tudi v Mojzesovi postavi, ko je
naročil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in
vso močjo« (5 Mz 6,5). Če to trojno razlikovanje nima drugega
pomena, po mojem mnenju srčna ljubezen označuje čustveno
gorečnost, ljubezen duše, bistrino ali razsodnost razuma, močna
ljubezen pa naj bi označevala stanovitnost ali moč duha.
Ljubi
torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso
budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz
ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi
kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor
podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6). Gospod Jezus, ljub vašemu
srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo
premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega. On naj bo tudi luč
predhodnica razumu in vodnica pameti, ki te ne bo varovala le pred
prevarami krivoverske zmote in varovala čistost vere pred njenimi
zalezovanji, ampak ti bo tudi pomagala, da se boš modro ogibal vsake
prevelike in brezobzirne silovitosti v občevanju z drugimi. Naj bo
tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom
in ne podlegla naporom. Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno,
vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez
tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva;
preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna,
toda krhka (št. 20,4).
Mislim,
da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot
človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so
mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na
zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem
postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).
Sicer
pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi
človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima
takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj
ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih
zapeljivosti. To se pravi ljubiti iz vsega svojega srca. Če pa morda
kako svoje telesno sorodstvo ali nagnjenje više cenim kakor pa telo
svojega Gospoda, tedaj seveda ne bom izpolnil vsega tistega, kar me
je z besedo in zgledom učil, ko je bival v telesu. V tem primeru je
menda dovolj jasno, da nikogar ne ljubim z vsem srcem, ki je pač
razdeljeno, saj se vidi, da se deloma posvečam njegovemu telesu,
deloma pa strežem svojemu. Jezus pravi: »Kdor ima očeta ali mater
rajši kakor mene, ni mene vreden. In kdor ima sina ali hčer rajši
kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Če na kratko rečem,
ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete
Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje
človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava
sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma
posvetni (št. 20,7).
