Sveto pismo zelo poudarja zaupanje v Boga. Prerok Jeremija primerja tistega, ki zaupa samo v človeka, grmu v pustinji. Kdor zaupa v Gospoda, je podoben drevesu ob vodi:
»Tako govori Gospod: Preklet, kdor zaupa v človeka, se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda! On je kakor grm v pustinji: ne doživi, da pride sreča; prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi.
Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje. On je kakor drevo, vsajeno ob vodi, ki k potoku steza svoje korenine; ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v letu suše ne trpi pomanjkanja in vedno rodi svoj sad« (Jer 17,5–8).
Starozavezni psalmi so polni zaupanja v Boga, pa naj so stiske še tako hude in položaj, človeško gledano, brezupen. Oglejmo si nekaj primerov:
K tebi, Gospod, povzdigujem svojo dušo.
Moj Bog, vate zaupam, naj ne doživim sramote,
naj se ne veselijo nad menoj moji sovražniki.
Nihče, kdor v tebe zaupa, ne bo doživel sramote,
osramočen bo, kdor se lahkomiselno izneveri.
Ps 25,1–3