V četrtek, 25.1.2024 je potekalo 4. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Ali se kdaj v svojem življenju, sploh v težkih trenutkih, lahko poistovetim z imeni Ozejevih otrok (Jezreel, Nepomiloščena, Ne-moje-ljudstvo)
V vsakdanjem življenju lahko spoznavamo vse nianse odnosov, ki nam jih ponuja življenje in ne poznamo vnaprej izida. Lahko je izid dober, lahko pa je tudi izid neugoden.
Bog na začetku nima usmiljenja do grešnikov, vendar kasneje prevaga njegova dobrota do človeka oz. Izraela.
V težkih trenutkih bi se res lahko poistovetili z imeni Ozejevih otrok, če bi krivili Boga, da nas je v stiski zapustil, pa je bolj res, da mi Boga ne slišimo ali razumemo, ali celo preslišimo. Ob prebiranju poglavij Ozeja, je zanimiva primerjava odnosa med Bogom in ljudstvom z zakonsko zvezo, posebno pa, da je lahko primerjati »grehe« (nezvestoba) ljudstva z grehi zakonca. Imena otrok, ki jih Bog naloži Ozeju, so odsev odnosa Boga do ljudstva, do človeka, zakonca, ki Boga ne posluša (greši). Koliko je takih trenutkov, dejanj v življenju dveh zakoncev, ko Boga ne slišita, ne razumeta ali celo preslišita. Posledica pa je v slabih odnosih v zakonu ali celo v družini. Na duhovnih vajah za zakonce, pa tudi na srečevanjih zakonskih skupin, slišimo, kako pomembno je skrbeti za odnos zakonca z Bogom in med zakoncema, za kar si morata oba zakonca prizadevati, posebno ker vpliva na celotno družino, ki je temelj Cerkve in družbe. Kako veliko odgovornost jima daje Bog. Če bi Bog ugotovil, da je družina »bojno polje« in ji »napovedal nesrečo«, ali da ji odklanja usmiljenje (“ni našla usmiljenja”), ali da celo prekinja zavezo z njo, kaj bi bilo s takšno družino. Grozi ji propad. Bog, Jezus, Sveti Duh pa želi živeti v zakonu in družini, ki ga posluša in je usmiljen, ko temu ni tako.
Sprašujem se o današnjem stanju našega naroda, ljudstva. Kako smo bili deležni Božje milosti in pozornosti. Kako smo se obračali k Bogu v teku zgodovine. V sedanjem času pa postajamo Ne-moje ljudstvo. Odvračajo se od njegovih zapovedi, od evangelija in od pomoči bližnjemu. Sprašujem se o deležu moje krivde pri vsem tem. Koliko mlačnosti, lenobe, sebičnosti je tudi v meni? Koliko pripravljenosti za oznanjevanje? Koliko molitve in pomoči bližnjemu?
2. Gospod po Ozeju “razliva” svoja notranja občutja v razmerju do Izraela/človeka: “Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva …(11,8) Ali v tem Bogu očetu lahko prepoznavam kakšne poteze novozaveznega Boga Očeta?
Bog nikoli ne bo zapustil človeka, da bo pogubljen, njegova zaveza je večna in sveta. Skratka Gospod nikoli ne bo obupal nad človekom.
V poglavjih Ozeja Bog najprej ugotavlja stanje ljudstva, ki ni dobro, ker se je od Boga oddaljilo, zato ga opominja in celo grozi s kaznimi, spominja se , kako jih je vzgajal, potem ko je sklenil z njim zavezo, zdaj pa napoveduje celo propad, na koncu pa vendarle zaključi, da se bo ljudstvo vrnilo k Bogu, ki ga bo ozdravil, ker je sočuten in usmiljen. Tako je tudi v Novi zavezi. Bog je poslal k ljudstvu svojega Sina, da bi Boga Očeta odkrival vsem ljudem. Jezus se je približal vsakemu človeku, zdravil je bolne, izganjal hude duhove, s sočutjem in usmiljenjem, učil jih je v prilikah, da bodo ja razumeli, kaj od njih želi Bog, ki jih ljubi in ve, kaj je dobro za človeka.
Bog je vedno zvest sebi. Njegova očetovska skrb za svoje ljudstvo – za vse ljudi in za vsakega posameznika, ki ga nagovarja po imenu – Efraim. On odpušča in ljubi, kljub naši nezvestobi.
3. Bog v Ozeju presega samega sebe (ravna v nasprotju s Postavo, naroči Ozeju, da ponovno ljubi nezvesto ženo ipd.). Kolikokrat sam presegam sebe v odnosu do bližnjega, Boga, svoje Cerkve?
Lahko nam je jasno, zakaj Jezus pravi, da ni prišel spreminjati Postave (Mt 5,17 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel… ), ampak jo dopolnit. Božji Sin je prišel na svet, da bi ljudem razodel, da jih Bog ljubi, tudi če so nezvesti, tako kot odpusti Ozej nezvesti ženi in jo ponovno ljubi. Očetov Sin je celo prevzel na svoje rame grehe ljudi, da bi bili odrešeni. S tem zavedanjem lahko odpustimo nezvestobe, svoje ali nezvestobe drugega, majhne in velike, ki imajo za Jezusa enako veljavo.
Primorani smo se vedno znova truditi, da presegamo svoje samoljubje in egoizem in da vedno znova odpremo vrata srca tudi sočloveku.
V odnosih s svojimi bližnjimi prihaja tudi do trenutkov, ko smo prizadeti. Da zmoremo odpustiti, nam pomaga zavest, da tudi Gospod nam odpušča. Kot molimo v molitvi Očenaša : Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.”
4. Koliko je »moj Bog« podoben očetu iz Oz 11,1-11 in koliko strašljivemu, oddaljenemu Bogu?
Bog nas neguje kot se neguje majhnega otroka, vendar, ker še nismo duhovno zreli, tega ne dojamemo. Bog je dal človeku svobodno voljo, od nas pa je odvisno, kdaj se bomo usposobili, da bomo postali kooperativni z njim.
V postnem času imamo ponovno priložnost za spoved, pri kateri se znova zavemo, da nas Bog ljubi, nas vzgaja, stalno spodbuja k spreobrnjenju in tudi če je jezen na nas zaradi nezvestobe in drugih grehov, nam bo na koncu odpustil, ker nas ljubi. To ni več strašljivi in oddaljeni Bog, ampak Bog ljubezni, ki se kaže v Ozeju 14, 5-8. Na nas je, da sprejmemo sodelovanje z Njim.
