Velika
napaka v našem duhovnem prizadevanju za svetost je v tem, da preveč zaupamo
sebi, svojim močem. Hodimo k spovedi, delamo trdne sklepe, da bomo odpravili to
in to napako, da si bomo pridobili to in to krepost. Minevajo meseci, minevajo
leta, pa skoraj ni napredka. To velja tudi za naše poslanstvo ohranjanja in
poglabljanja vernosti pri tistih, ki so nam zaupani. Stari starši so še verni,
njihovi otroci so se od Boga oddaljili, njihovi vnuki pa niso več niti krščeni.
Poglejmo,
kako je bilo pri apostolih. Tri leta so bili v Jezusovi šoli, najboljši šoli.
Poslušali so Jezusove govore, gledali njegove številne čudeže, bili priča
njegovemu čudovitemu zgledu ljubezni do Boga Očeta in do ljudi. In koliko so
napredovali? Jezusovo oznanjevanje so razumeli zelo posvetno, politično.
Pričakovali so, da jih bo osvobodil izpod jarma Rimljanov. Nazadnje ga je
apostol Judež izdal sovražnikom, apostol Peter pa ga je trikrat zatajil. Drugi
apostoli so se razbežali. Le Janez je z Jezusovo materjo Marijo in nekaj žena vztrajal
pod križem do konca.
Potrebno
je bilo Jezusovo poveličano vstajenje iz groba in zlasti prihod Svetega Duha na
binkoštni praznik, da so se apostoli temeljito spremenili. Z Božjo pomočjo so
spoznali, da niso oni tisti, ki so lahko uspešni in duhovno rodovitni. Potreben
je Sveti Duh, potrebna je Božja moč od zgoraj. Šele na binkoštni praznik se je,
po delovanju Božjega Duha, začela hitra rast Cerkve.
Vsakoletni
binkoštni praznik nam daje zgovoren odgovor, s kom moramo računati pri naši
rasti v svetosti in pri našem oznanjevanju Jezusovega evangelija. Slovenija in
Evropa ter ves svet lahko računajo na duhovno rast le pod vodstvom in
delovanjem Svetega Duha. Za njegovo delovanje pa je potrebno pripraviti prostor
v naših srcih. Apostoli in drugi učenci so se z Marijo pripravili na njegov
prihod. Dokler v nas gospodari sebični in domišljavi jaz in v nas ni
sprejemljive ponižnosti, v naših srcih ni prostora za Božje delovanje.
Že
v času Jezusovega zemeljskega življenja se je pokazalo, kaj je tisto, kar
pomaga človeku, da duhovno napreduje. Predvsem je potrebna z ljubeznijo prežeta
globoka ponižnost, ki v srcu napravi prostor Božjemu delovanju. Priznati
moramo, da smo sami nemočni, slabotni, grešni. Treba je, da zaupamo v Marijino
in Božjo pomoč. Cestninar je v templju molil: »Bog, bodi milostljiv meni
grešniku!« Jezus ga je pohvalil, da je šel opravičen na svoj dom. Desni
razbojnik, ki je poleg Jezusa visel na križu, je priznal in obžaloval svoje
zavoženo življenje in vse zaupanje stavil v Jezusa: »Jezus, spomni se me, ko
prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je zagotovil, da bo še isti dan z njim v
raju. »Brez mene ne morete ničesar storiti,« je rekel Jezus učencem. To
pomeni: ničesar nadnaravnega, za nebesa
zaslužnega, ne moremo storiti brez Jezusa, pa naj se še tako trudimo. Skozi
življenje moramo iti skupaj z Jezusom in z njegovim in Očetovim Svetim Duhom. Z
Bogom smo povezani v molitvi in v izpolnjevanju njegove volje. Dobri Jezusovi
učenci smo le tedaj, če smo po veri, upanju in ljubezni povezani z njim.
Za
ponazorilo, kako je za našo duhovno rast in rast tistih, ki so nam zaupani,
potrebno Božje delovanje, si oglejmo Jezusov čudež z obilnim ribjim lovom. »Vso
noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli,« tako je rekel Peter Jezusu. Noč je
najboljša za lovljenje rib. Vendar Peter in tovariši niso na Genezareškem
jezeru vso noč ujeli niti ene ribe. Jezus je tedaj storil čudež z obilnim
ribjim lovom. Petru je rekel:
»Odrini
na globoko in vrzite mreže za lov!« Bil je dan in zato neugoden čas za
lovljenje rib. Peter bi lahko rekel Jezusu: »Gospod, ti se ne razumeš na ribji
lov, saj nisi ribič. Mar ne veš, da mi ribiči lovimo ribe ponoči?« Toda Peter
je ubogal Jezusa. Veroval je vanj, da je odrešenik in da hoče samo dobro.
Veroval je, da more storiti, kar hoče, in da hoče samo dobro. S popolnim
zaupanjem je rekel Jezusu:
»Gospod,
na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Pri tem se je pokazala Petrova vera, zaupanje
v Jezusa in ljubezen do njega. Jezus je pri čudežih pričakoval od ljudi zaupno
vero. Evangelist Luka pripoveduje, da so »zajeli veliko množino rib, tako da so
se jim mreže začele trgati.« Na pomoč so poklicali tovariše iz drugega čolna.
Oba čolna sta bila tako polna rib, da sta se skoraj potapljala.
Za
sklep se vprašajmo: Kaj naj storimo, da bomo pri svojem duhovnem prizadevanju
bolj uspešni? Vedno lahko prosimo Boga za pomoč. Zelo uspešno je Marijino
posredništvo: Marija, pomagaj! Računajmo s Svetim Duhom: Pridi, pridi, Sveti
Duh! Ne pozabimo na Usmiljenega Jezusa: Jezus, vate zaupam! Ponavljajmo geslo
Janeza Krstnika: On mora rasti, jaz pa se manjšati! Uspešni bomo, ko bomo v
svojih srcih dali prostor Jezusu in njegovemu Svetemu Duhu.
p. Anton
