Sh. Janez Gorenc je mladenič iz Ljubljane. Maturiral je na Gimnaziji Šentvid, nadaljni študij pa je opravil na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Svoj odnos z Bogom je poglobil v študijskem obdobju, ko je prišel v stik z ignacijanskimi duhovnimi vajami. To ga je vodilo k odločitvi za vstop v Družbo Jezusovo, s katero je bil v stiku že od majhnega v župniji Dravlje. Jezuitski noviciat je opravil v Genovi (Italija) in ga zaključil s prvimi zaobljubami septembra 2018. Pot formacije ga je nato privedla v Rim, kjer je bival v mednarodni jezuitski skupnosti San Saba in študiral filozofijo na Papeški univerzi Gregoriani. Pastoralno je deloval med rimskimi skavti in pomagal v Jezuitskem združenju za begunce (JRS). Po končanem študiju filozofije je bil poslan v Ljubljano, v skupnost pri sv. Jožefu, kjer je do danes namestnik ravnatelja Jezuitskega kolegija v Ljubljani.
Sh. Janez, povejte nam, kaj pomeni biti jezuit v formaciji. Kakšno pot prehodi mlad fant, da postane jezuit? Kakšne etape ste vi že opravili?
Trenutno sem podravnatelj Jezuitskega kolegija v Ljubljani in to je etapa v moji formaciji, ki jo jezuiti imenujemo magisterij (➮ jezuitska formacija). Navadno traja dve leti. Ta izkušnja je v primerjavi z noviciatom in študijem filozofije veliko bolj apostolsko/pastoralno usmerjena in te postavlja pred izziv, kako to, kar si študiral, uporabiti tudi v praksi.
Prej sem bil že v dvoletnem noviciatu v Genovi, opravil sem prve zaobljube in zaključil dve leti študija filozofije na Papeški univerzi Gregoriani v Rimu.
Jezuitska formacija je usmerjena v to, da mlad jezuit spoznava duhovno življenje, življenje v skupnosti in apostolate. V noviciatu se doživlja tudi t.i. eksperimente, to so: mesečne duhovne vaje, delo v bolnici… Tako sem na primer jaz delal v bolnici z duševno prizadetimi (hranjenje, čiščenje) in opravil romanje v uboštvu.
V tem primeru dobiš destinacijo (jaz sem šel od Genove do Livorna – Monte Nero), informacijo s kom greš, in denar za nazaj. Sam pa moraš po poti prositi za prenočišče, ne smeš sprejemati denarja in nikakor ne povedati, da si jezuit. V drugem letniku noviciata sem se postil v jezuitski skupnosti v Palermu in deloval na večstopenjski jezuitski šoli Istituto Gonzaga.
Še en izziv iz tistega obdobja je bil zame jezik. Italijanščine sem se moral naučiti na hitro in iz nič. Evromediteranska jezuitska provinca, kamor spada tudi noviciat, se razteza od Albanije in Malte do Italije. Sestava noviciata je narodnostno pisana in je odlična priložnost za spoznavanje kultur, predsodkov in zgodovine. Naš skupni sporazumevalni jezik je bil italijanščina. Med študijem filozofije se je ta izkušnja internacionalnosti še okrepila, saj so poleg zgoraj naštetih narodnosti z nami živeli še Portugalci, Španci in Čehi. Dodaten zalogaj je bil študij latinščine, ki je v okviru filozofije obvezen del študijskega programa.
V času noviciata smo preživeli tudi zelo lep teden, ko so prišli moji sonovinci iz Genove na počitnice v Slovenijo. Jaz sem jih vodil.
Ob koncu noviciata so me predstojniki poslali na študij filozofije v Rim, ki je trajal dve leti. Takrat sem pastoralno deloval pri skavtih in delal nekaj časa z begunci preko Jezuitskega združenja za begunce (JRS) v župniji San Saba, kjer se je nahajala tudi naša je jezuitska skupnost. Delo pri JRS je zaobjemalo predvsem deljenje obrokov tistim, ki imajo status beguncev in nočno dežuranje v centru prosilcev za azil v stavbi, ki je bila nekoč kinodvorana.
V tem okolju se doživi marsikaj. Izkušnja te zvije, ko vidiš kakšne grozne primere. Na primer, ko je k meni prišel fizično zelo hudo poškodovan mož, z opeklinami, in je komaj utegnil v roki držati kartico za hrano. Doživel pa sem tudi krasne primere hvaležnosti. Nekoč je mlad moški iskal nekega patra, da bi se mu zahvalil. Pojasnil nam je, da mu je ta pater pred veliko leti, ko je prišel v Italijo, zelo pomagal. Lepo je tudi, ko vidiš, da sami prosilci začnejo drug drugemu pomagati in se aktivirajo na najrazličnejših področjih.
Kaj pa ste delali v teh letih v Jezuitskem kolegiju v Ljubljani? Kako sta se vaši vlogi jezuita v formaciji in podravnatelja Jezuitskega kolegija prepletali, dopolnjevali?
Trenutno sem najmlajši član jezuitske skupnosti sv. Jožefa, kjer se kljub temu počutim izredno dobro. Doživljam, kaj pomeni biti jezuit danes, z vsemi izzivi in omejitvami.
V vlogi podravnatelja se še danes – in sproti – učim. Moje prvotno delo je bilo, da pomagam p. Damjanu pri poslanstvu kolegija. Učim se od njega, od študentov, od skupnosti jezuitov v kateri bivam. Predvsem od slednjih se učim, kaj pomeni biti jezuit v kontekstu kolegija, Cerkve in slovenske družbe na splošno.
Tehnično moja vloga v Kolegiju letos zajema odgovornost in skrb za slovenske rezidenčne študente (p. Damjan skrbi za Erazmus študente). Vodim izobraževalni modul Aktualne teme (sodobne) Cerkve, ki ga nudi naš Kolegij. S Petrom Černetom pripravljava podkast Tangenta, kjer tudi skupaj izbirava teme. V Tangenti z neformalnim a strukturiranim pogovorom obravnavava sodobne problematike in izzive mladih ter kako se soočati z njimi. Želja je, da se da tudi mladim glas, da se skupaj, na konstruktiven način naučimo izražati v družbi in o Cerkvi. Lotevamo se raznoraznih tem, od vprašanj vere in krščanstva do internetnih pripomočkov in komunikacije. Podkast nam je izziv tudi glede tehnične izvedbe, kvalitete zvokov z omejenimi sredstvi itd., najpomembnejši izziv pa je kako okoli njega graditi skupnost.
Kako dati en širši pogled (današnji komunikacijski kanali te zaprejo v nek krog podobno mislečih, v balonček, ki lahko predstavlja tudi odsev modela današnje družbe), kako se vriniti v te balončke in odpreti širino? Zato se naš podkast imenuje Tangenta – torej premica, ki prihaja iz neskončnosti, se dotakne ene same točke, in gre naprej, v neskončnost.
V obdobju magisterija sem se veliko naučil o družbenih omrežjih, kako jih uporabljati, jim slediti v času in tudi o tem, koliko v resnici nam družbena omrežja pijejo vitalnost. Opažam, da se študenti sami tega zavedajo in se na svoj način s tem tudi soočajo: omejujejo izbire in uporabo medijev. Pri vsem tem je pomembno, da sami znamo uporabljati te pripomočke, v svoje dobro, ter da smo mi tisti, ki jih uporabljamo, in ne oni nas.
Poleg tega delujem tudi kot duhovni spremljevalec pri skupini Živi kamni, ki se srečuje tukaj v Kolegiju. Je skupina 8 študentov in študentk, ki so med seboj zelo povezani. V njej poglabljamo duhovnost in teološko plat sakralne umetnosti Cerkve, njene simbolike in teološke razlage umetnosti nasploh.
Morda se zdi danes situacija v svetu včasih brezupna, brez prihodnosti, kar lahko človeka včasih navda s cinizmom ali obupom, po drugi strani pa, ko gledam te mlade, kako so polni življenja in želje po spoznavanju vere in grajenju skupnosti, me misel na prihodnost navdaja z upanjem in veseljem.
Mislim, da je v jezuitski formaciji pomembno, da greš fizično in mentalno na obrobja, da se “pustiš zamajati”. Poslanstvo je samo po sebi iskanje Boga, skupaj z ljudmi, s katerim si obkrožen. V mojem primeru so to študenti, ki mi dajejo energijo in upanja za naprej. Z njimi bi res šel na konec sveta in to se mi zdi bistvo krščanske skupnosti.
Kaj pa vaši prihodnji koraki?
Spet bo študij na prvem mestu. Naslednji korak, ki ga predvideva moja formacija, je študij teologije na enem izmed od evropskih jezuitskih centrov za formacijo (Rimu, Pariz, Varšava ali Madridu). Študij bo trajal tri leta.
Kaj več o tem morda v prihodnje.
