Stara
hiša pod hribom, ki je več kot 200 let nudila varno zavetje vedno
novim rodovom, je lani ostala prazna. Zadnja lastnica je odšla k
sinu v Ljubljano; vračala se je predvsem poleti in med njenimi
hladnimi stenami obujala spomine. Potem pa je avgustovsko neurje
povzročilo nekaj česar ne bi nikoli pričakovala. Potočki so s
hriba tekli ob hiši in čez vrt ob vsakem večjem deževju. Toda
zdaj se je začel premikati hrib in plaz se je grozeče približal
hiši. Prišli so fantje od civilne zaščite z ukazom, da jo
evakuirajo. Kaj bo vzela s seboj? Kakih dragocenosti ni bilo v hiši,
čeprav je bil zanjo dragocen prav vsak predmet saj jo je tako ali
drugače spominjal na njene drage, ki jih ni bilo več. Pogled se ji
je ustavil na lepo uokvirjeni podobi nad mizo, podobi druge postaje
križevega pota, ko Jezusu naložijo križ na rame. Reprodukcija je
dajala vtis olja na plano. Kako je prišla k hiši, niso več vedeli.
Za to mizo se je v tej hiši pred jedjo in po njej vedno molilo. Če
je bil doma oče, je molil on, sicer pa mama, babica ali najstarejši
izmed otrok. V duhu jih je spet videla zbrane okoli mize in slika
križevega pota je bila tista, ki jo je vzela s seboj v novi dom.
Ujma je hiši prizanesla. Ko se je lastnica čez nekaj dni vrnila, pa
se ji je ob vstopu v sobo zazdelo, da nekaj ni prav. Slike, ki je
bila vseh 80 let prvo, kar jo je pozdravilo ob prihodu domov, ni bilo
na zidu. Povzpela se je v podstrešno kamrico, kjer nad posteljo
visela podoba sv. Jožefa - zavetnika družine in jo obesila nad
mizo. Iz zdelo se je, kakor da je starodavni hiši vrnila duha miru
in tihe sreče.
Valerija
