Iz
Rusije so prihajale novice, da tam delavci živijo kakor v raju. Svobodni so,
imajo oblast v rokah, sami si režejo kruh in nihče jim ga ne greni. Toda opat
je vedel, da to ni res. Imeli so dobre zveze s tamkajšnjimi deželami. Zanimali
so se za cerkvene razmere. Vedel je, da je novo osvobodilno delavsko gibanje
naperjeno proti veri. Odpravili so ene vrste krivice, a hkrati naredili druge,
še večje. Jasno mu je bilo, da je v Rusiji vzklilo sovraštvo do vere in Cerkve.
Papež
je naložil stiškemu samostanu veliko nalogo pri delu za edinost kristjanov. Šli
naj bi med ruske kristjane, jih spoznavali in jim pomagali, da bi tudi njim
postala misel na edinost kristjanov nekaj velikega. Mladi stiški patri so se na
to pripravljali. Učili so se njihovega jezika in spoznavali rusko kulturo. Ali
bo sedaj to vse padlo v vodo? Ali ne bo nič z edinostjo Cerkve?
Ob
vsej tej dejavnosti so prihajale v Stično tudi resnične novice o bedi in
trpljenju v Rusiji. Komunizem nikakor ni prinesel nebes na zemljo, kakor so
obljubljali, temveč je naredil še večji pekel. Spraševal se je, ali je mogoče,
da se te ideje udomačijo tudi v Sloveniji? Upal je, da to ni mogoče. Računal je
na vero slovenskega naroda. Vedno je bil globoko veren in vdan Gospodu. Upal
je, da med Slovenci brezbožni komunizem ne bo mogel pognati korenin, vsaj
globokih ne.
Toda
zla slutnja je legala na opatovo srce. Vedno bolj je čutil, da mora moliti in
darovati svoje trpljenje in molitve za blagoslov slovenskega naroda in stiškega
samostana. Čutil se je zelo odgovornega za blaginjo vsega naroda. Zvečer je
pogosto pozno v noč ostajal v cerkvi in molil. Pogosto je v temi ob postajah
križevega pota nosil težo križa za domači samostan in vse ljudi.
Tudi
sam je poznal pomanjkanje. Doma v Beli krajini, od koder je izviral, tudi niso
imeli vsega na pretek. Pogosto je bilo treba trpeti pomanjkanje. Predvsem pa so
se naučili, da so med seboj znali deliti tisto malo, kar so imeli. Tudi v
samostanu je ohranil skromno in preprosto srce. Vedel je, da skromen in ponižen
duhovnik najde pot do mnogih src. Da, ljudje so ga vzljubili kot svojega očeta.
Bil je človek, katerega beseda je nekaj veljala. Toda trudil se je, da nikoli
ni vsiljeval svoje zamisli. Skušal je v pogovoru priti do najboljše rešitve.
Naučil se je poslušati, saj se je zavedal, da ni sam najbolj moder izmed vseh
ljudi. Pa tudi sveti Benedikt tako lepo priporoča menihom, naj svoje misli
povejo ponižno in skromno. Svari jih, naj pri svojih zamislih ne vztrajajo
trmasto, da s tem ne naredijo nepotrebnega razdora. Da, moder je bil sveti
Benedikt. Imel je čut za človeka. Tudi opat se je skušal čim več naučiti od
njega.
Pogosto
je svojim sobratom spregovoril o tem, kar je slutil. Polagal jim je na srce, da
bi veliko molili tudi za edinost slovenskega naroda. V kapitlju je pogosto
spregovoril o veri, ki naj bi bila najbolj trdna opora v življenju vsakega
meniha in tudi kristjana. Bratje so čutili, da lega neka teža na opatovo srce.
Sami niso tako živo čutili zle slutnje. Bili so odprti v prihodnost in zaupali
v Gospodovo vodstvo.
V
letu 1936 so praznovali veliko obletnico stiškega samostana. Leta 1136 je
namreč prišel opat Vincenc iz francoskih dežel in prevzel redno vodstvo
novonastalega samostana. Tega leta je oglejski patriarh za novi samostan izdal
ustanovno listino. To je treba primerno zaznamovati. Stična je v letih po
obnovi zelo napredovala in se razvila v močno versko, kulturno in tudi
gospodarsko središče. Glavne slovesnosti so načrtovali za poletni čas. Kolikor
je bilo mogoče, so stiški samostan prenovili. V oktobru 1935 je škof Jeglič s
slovesnim bogoslužjem v stiški baziliki naznanil začetek jubilejnega leta.
Hoteli so, da bi praznovanje doseglo čim širši krog ljudi. Stiški menihi so
pisali članke v časopise in tako ljudi poučevali o nastanku in zgodovini
cistercijanskega reda. Posebno pa so se lotili duhovne priprave v sami stiški
župniji. Že na začetku leta 1936 so organizirali duhovne vaje za razne stanove.
Povabili so može, žene in mladino. V juniju so organizirali srečanje Marijinih
družb za vse sosednje dekanije. V avgustu so stiški samostan napolnili
katoliški možje. Imeli so svoje srečanje. Nekaj dni pozneje so se v Stično
zgrnili otroci. Prišlo jih je več kot pet tisoč. Z ubranimi glasovi so
prepevali Marijine pesmi in sodelovali pri hvalnicah. Sveto mašo je z otroki
obhajal upokojeni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Prav prisrčno in
očetovsko pa jim je spregovoril opat Avguštin. Popoldne so na prostem zaigrali
igro Potujoči križ. Prav za to slovesnost jo je napisal domači pisatelj pater
Metod Turnšek. V igri je bilo prikazano, kako so stiški menihi pred osmimi
stoletji prišli v Stično. Nastopili so domači fantje in dijaki. Pomembno mesto
so imeli tudi otroci. Domači trobentači pa so pripomogli, da je bila igra
nadvse slovesna.
Glavne
slovesnosti so bile na veliki šmaren in še dan pozneje. V Stično je prišlo več
škofov in seveda opatov iz kongregacije, v katero je spadal stiški samostan.
Seveda je treba omeniti, da so se v Stično zgrinjale množice vernih ljudi od
blizu in daleč. Vlaki, ki so vozili iz Ljubljane v Novo mesto in obratno, so
bili do kraja zasedeni. Kot posebna skupina so v Stično priromali slovenski
fantje s kolesi. Bila jih je nepregledna vrsta. Našteli so jih okoli 1.500. Ko
so prihajali v Stično, je na obeh straneh ceste stala množica romarjev kot živ
špalir. Ko so razne skupine prihajale v samo Stično, so jih slovesno pozdravile
fanfare fantov iz Prosvetne zveze. Vsi so bili oblečeni v narodne noše. Tudi
mnogi verniki so prihajali k slovesnostim v narodnih nošah in slovesni
praznični obleki.
Slovesnosti
so se vrstile od jutra do večera. Poleg slovesnih maš in govorov raznih škofov
je bilo tudi veliko kulturnega prazničnega dogajanja. Proti večeru so domači
igralci uprizorili ljudsko igro Jurij Kozjak. Prav za te slovesnosti jo je po
romanu Josipa Jurčiča z Muljave napisal profesor dr. Niko Kuret. Glavno
dogajanje je bilo na velikem cerkvenem dvorišču. Sodelovali so tudi konjeniki.
Napad Turkov na stiški samostan pa so uprizorili tako, da so Turki napadali in
lezli čez zid, ki je sezidan med cerkvijo in staro prelaturo. Dogajanje je bilo
napeto. Ljudje so v veliki zbranosti gledali in poslušali.
Tudi
sam samostan je bil okrašen kakor nevesta za svojega ženina. Povsod je bilo
postavljenih veliko mlajev. Prvi so stali že na pol poti iz Ivančne Gorice. V
sami Stični jih je bilo postavljenih cele vrste. Strešna slemena so žarela v
tisoč lučkah. Brat Nivard je dobil v pomoč iz Ljubljane nekaj kaznjencev, ki so
mu pomagali pri okrasitvi samostana. Na Nogradu nad Stično so postavili velik
evharistični križ. Tudi ta je bil ves razsvetljen z električnimi žarnicami. Vsa
okolica in hiše v Stični so bile sredi prazničnega dogajanja. Sodelovalo je
vse, kar je moglo sodelovati. Na raznih koncih Stične so zavzeto igrale godbe
iz okoliških krajev.
Posebno
čudovit dogodek je bila nočna procesija na Nograd. Bila je organizirana za može
in fante. Z baklami so šli po na novo narejeni cesti na hrib. Dekleta in žene
niso šle v procesiji. Ostale so v cerkvi in na samostanskem dvorišču. Iz vsega
srca so prepevale nabožne pesmi. Možje in fantje pa so v spremstvu višnjegorske
godbe počasi romali na Nograd. Med glasnim donenjem fanfar so se namestili
okoli oltarja, ki je bil postavljen pod križem na Nogradu. Zadnji je prišel do
oltarja ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ves je bil obkrožen z raznimi
zastavami in prapori. V rokah je nosil Najsvetejše. Evharistična procesija je
na Nogradu prešla v slovesno nočno sveto mašo. Bilo je navzočih zelo veliko mož
in fantov. Lepo in urejeno so sodelovali. Njihova pesem je plavala prek vrhov
okoli Stične in se v dolini združila s pesmijo deklet in žena. K obhajilu je
tisti večer pristopilo okoli pet tisoč fantov in mož.
Sredi
noči so se vrnili v dolino. Ljudje, ki so želeli biti navzoči pri vsem
praznovanju, so ostali vso noč. V cerkvi je bila celo noč molitev in zbrana
pesem se je dvigala k Bogu. Tisti, ki so bili zelo utrujeni, so kam sedli in
malo zadremali. Mnoge romarje so tudi domačini vzeli pod streho.
p. Branko Petauer
