se poročila Jožef in Frančiška, je bil izjemno lep. Iz takratnih
časopisov izvemo , da so na prisojnih rebrih cvetele pomladne rože
in da je ščinkavec že pel svatovsko pesem. Kakšno pa je bilo
razpoloženje mladoporočencev, ne pove nihče. Franca je bila gotovo
srečna. Ni se spraševala, kakšen bo jutrišnji dan; pomembno je
bilo, da se poroči in družini ne bo več v sramoto. Z njenim
primerom so strašili še njene nečakinje in pranečakinje, potem se
je pozabilo. Bila je doma iz stare poštene kmečke rodbine, tudi
Jožef je izviral iz take. Ko je začel hoditi za njo, so bili vsi
zadovoljni. Toda, ko je pri svojih rosnih osemnajstih zanosila, si je
Jožef premislil. Otroka je sicer priznal pred pričami, a na poroko
ni mislil. Jožek se je rodil prizadet, umrl je, ko mu je bilo 12
let. Toda kaj, ko je bila čez dve leti spet noseča, a s poroko spet
ni bilo nič. Otrok se je rodil slaboten in je po 13 dneh umrl.
Čeprav Jožef ni kazal veselja do zakona, je ljubezen kar trajala.
Njun tretji otrok se je rodil, ko sta bila že nekaj mesecev
poročena. Ponižanja, ki jih je Franca doživljala v zakonu, se
zdijo v današnjem času skoraj nepredstavljiva. Dostikrat sem se
vpraševala, zakaj je morala prenesti vse to, zakaj ji je Bog sploh
dal živeti. Potem pa sem nekega dne spoznala njene prapravnuke - za
cel grozd jih je: sami veseli, srečni, lepo vzgojeni, bistri otroci,
rekla bi, da na takih svet stoji. Najbrž ne bodo nikoli vedeli za
trpljenje svoje praprababice, a jaz zdaj vem, da njeno življenje ni
bilo zaman.
Valerija
